Zgodi se, da športne discipline, ki v naših krajih niso preveč priljubljene, večkrat pomešamo med seboj. Ko je denimo na televiziji prenos snukerja, jih, preverjeno, večina meni, da gledajo partijo biljarda, kadar je na sporedu tekma ameriškega nogometa, bo marsikdo prepričan, da gleda ragbi. Ker je pri nas ta izraz za športe z jajčasto žogo pač kar splošno sprejet. Kakor koli, igralci in ljubitelji ragbija so znali kot glavno razliko med obema športoma izpostaviti dejstvo, da so igralci ameriškega nogometa zelo zaščiteni, s številnimi ščitniki in čelado, medtem ko sami, »kot pravi moški«, tovrstne zaščite ne rabijo.
A zaščita gor ali dol, v zadnjih letih so v ZDA na površje izplavale mnoge žalostne zgodbe nekdanjih igralcev, ki so zaradi številnih udarcev v glavo med kariero in poškodb, ki so jih utrpeli, po koncu športne poti bodisi zapadli v depresijo bodisi mnogo premladi zboleli za demenco. Pri čemer iz ragbija takšnih zgodb ni bilo slišati. Do pred kratkim, ko so se začele pojavljati ena za drugo in se jih je nabralo toliko, da zdaj 185 nekdanjih poklicnih igralcev ragbija, ki so v 30-ih, 40-in in 50-ih letih življenja, pripravlja skupinsko tožbo proti svetovni, angleški in valižanski ragbijski zvezi. Zadeva je postala celo tako velika, da bo šlo menda za največjo skupinsko tožbo, ki jo bodo sprožili izven ZDA.
Svet se mu ruši
Tožniki, med katerimi so med drugimi nekdanji kapetan valižanske reprezentance Ryan Jones, pa svetovni prvak z Anglijo leta 2003 Steve Thompson, novozelandski reprezentant Carl Hayman in številni drugi, preko odvetniške pisarne, ki jih zastopa, trdijo, da so bili vodilni ljudje športa ignorantski, saj niso sprejeli primernih ukrepov za zaščito igralcev. Ki bi jih ob tem, da so imeli na razpolago številne podatke, signale in opozorila o tem, da igralci med tekmami ob stalnih kontaktih utrpijo številne poškodbe glave, kot so pretresi možganov, morali. Skupina devetih igralcev je zato že omenjene zveze na vse skupaj s posebnim dopisom posebej opozorila decembra leta 2020, ker se je po njihovem mnenju spremenilo zelo malo ali nič in se niso uspeli dogovoriti za poravnavo, pa se bo zdaj vse skupaj v precej večjem obsegu torej znašlo na sodišču.
Vsi trije že omenjeni igralci, skupaj z na desetine drugimi, po koncu karier trpijo za hudimi glavoboli, težavami s spominom in ravnotežjem, zdravniki pa so večini diagnosticirali zgodnje faze demence ali druge nevroloških in/ali psihiatrične bolezni. »Počutim se, kot da mi svet razpada pred lastnimi očmi. Strah me je, saj imam tri otroke in tri pastorke, ki bi jim bil rad dober oče. Petnajst let svojega življenja sem preživel kot superjunak, kar pa seveda nisem. Sem produkt okolja, v katerem so pomembne samo predstave na igrišču. Rad bi le živel srečno, zdravo, normalno življenje, a mi je bila ta možnost odvzeta. Počutim se nemočnega, ne vem, kaj me čaka v prihodnosti,« je v intervjuju za Sunday Times denimo povedal danes komaj 41-letni Ryan Jones.
Potreben je čas
Nekdanji kapetan valižanske reprezentance je ob tem dodal, da pri tožbi nikakor ne gre za denar, temveč predvsem za to, da bi šport naredili varnejši in da bi tako tiste igralce ragbija, ki so aktivni, kot nekdanje, večkrat testirali in jim, v primeru poškodb možganov, nudili hitrejšo in boljšo pomoč: »Vsi vpleteni ljubimo ta šport, zato si predvsem želimo, da bi vodilni ljudje spremenili percepcijo in končno sprejeli, da nedvomno obstaja povezava med stalnimi udarci v glavo in trajnimi nevrološkimi poškodbami ter naredili odločne korake v smeri zaščite aktivnih igralcev in nudenja večje podpore tistim, ki so poškodovani.«
Jasno, mnenje vodilnih je praktično diametralno nasprotno, saj so prepričani, da so storili in delajo vse, kar je v njihovi moči, da bi bil ragbi za igralce varnejši ter da nudijo maksimalno podporo vsem, ki čutijo posledice udejstvovanja v enem izmed najbolj grobih športov. »Najprej bi rad povedal, da smo slišali za vse te zgodbe, in poudaril, da močno sočustvujemo z vpletenimi igralci in njihovimi družinami. Zavezani smo temu, da kolikor se le da podrobno prisluhnemo pričevanjem igralcev, žal pa s tistimi, ki so vključeni v tožbo, ne moremo komunicirati neposredno. To je za nas precej žalostno dejstvo, vseeno pa bi jim radi sporočili, da nikakor ne stojimo križem rok, temveč težave odločno naslavljamo,« je v pogovoru za britansko agencijo PA povedal glavni izvršni direktor svetovne ragbijske zveze Alan Gilpin, ki je med drugim izpostavil, da so nekatere spremembe pravil in poteze sodnikov ragbi že naredile varnejši, da pa je eden glavnih izzivov ta, da če želijo slediti podatkom in znanosti, potreben čas. Tega pa seveda tisti, ki so utrpeli trajne poškodbe, nimajo več na razpolago.
