Nazadnje lani, ko je za Dnevnikov sobotni Objektiv seciral Janševo oblast. A njegov pogled na svet seveda ni od lani. Tisti, ki bolje poznajo zgodovino, vedo, da je bil zraven tudi takrat, ko se je lomila prejšnja država in ko so zapirali neposlušne. Z Gorazdom V. Mrevljetom smo se pogovarjali o zelo specifični temi, o politikih in vse bolj prevladujoči obliki vladanja – populizmu.
V obdobju afere JBTZ konec osemdesetih je v Sloveniji vladalo precej evforično razpoloženje, ko smo dojeli, da se končuje država, ki nam že nekaj časa ni bila več všeč. Ste takrat podobno čutili in vam je danes morda česa žal? Po eni strani množice na Roški, po drugi strani represija zadnjih dveh let vladanja prejšnje garniture.
»Na Jugoslavijo imam danes nostalgičen spomin, ki pa ni nujno, da je čisto pravi. Takrat si nismo predstavljali, kako se bo vse skupaj odvilo. Sicer ne takoj, ampak čez čas je šlo vse skupaj čedalje bolj v drugo smer, kot si je marsikdo želel. Strinjali smo se z osamosvojitvijo, občutek je bil, da se bo nekaj pomembnega zgodilo, res je vladala evforija, vendar je bilo že kmalu mogoče zaslutiti, da se dogaja še nekaj drugega. Kar je bilo mogoče opazovati tudi v osebnih krogih, ko je recimo pri nekaterih bližnjih prijateljih vzplamtel nacionalizem, zaradi česar smo se razšli.«
Takrat so na oblast prišli različni ljudje, tudi Janez Janša, ki se je v zadnjih letih zelo spremenil ... Ste spremljali Janševe tvite in njegovo komunikacijo?
»Govorimo o človeku, ki se je za svoj prav pripravljen spreti s komer koli. Janez Janša je človek absolutne kontrole, želi obvladovati situacijo in ne prenese nasprotovanja, na katerega se odzove s posmehom, podcenjevanjem, nesramnostjo in žalitvami. Ko govorimo o žaljenju ljudi, se lahko spomnimo Janševega odziva, ko je na Kredarici pod Triglavom, ko je srečal protestnike, dejal, da ni vedel, da ima Polje (psihiatrična bolnišnica, op. a.) dan odprtih vrat.«
Še pred nekaj leti so se nam populisti, ki smo jih spremljali v tujini, zdeli zelo daleč, če govorimo recimo o Jean-Marieju Le Penu, Vladimirju Žirinovskem, navsezadnje pa tudi o Zmagu Jelinčiču. Bili so ponosni na svojo skrajno držo. Zdaj pa se mnogi populistični politiki ne želijo identificirati kot skrajni desničarji. Bi to ocenili kot novo strategijo ali kot psihološki obrazec?
»Zagotovo gre pri tem za piarovske usmeritve, s katerimi populistični politiki pri ljudeh dosegajo večjo priljubljenost in sprejemljivost.«
Pri nas je tipičen populistični politik predsednik Borut Pahor ...
»Pahor je populistični politik, v ničemer avtonomen in zato tudi ni prepričljiv. S ciljem ugajanja ljudstvu počne cel kup stvari, ob vsem tem pa se kot predsednik države, kadar bi se moral, ne postavi kot moralna avtoriteta. V takšnih trenutkih se izmika in išče nekakšne kompromise.«
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika.
Pitna voda ne priteče sama od sebe
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako narašča število ljudi, ki potrebujejo oskrbo na domu, po drugi strani pa je vse manj kadra, ki to oskrbo nudi, kaj je v svojem razmišljanju o življenju in karieri slepega človeka nanizal pisatelj, glasbenik in politik Luj Šprohar, zakaj smo bili v zadnjem času priča nekaterim množičnim poginom rib, kako velik vpliv imajo družbena omrežja na samopodobo najstnikov in najstnic, kako svoja besedila snuje Leon Oblak, avtor besedila zmagovite skladbe na letošnjih Melodijah morja in sonca ... – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
