Pristali ste tako blizu, a hkrati kar daleč od slave.
Seveda je bila moja želja večja. Hotela sem kolajno, hotela sem zmagati. A na sami tekmi so bile tri punce boljše. Po finalnih nastopih je zmeraj več razočaranih kot veselih obrazov.
Po kvalifikacijah, kjer vam res ni šlo in ste se v finale SP uvrstili tudi po sreči, pa še sploh ni mogoče govoriti o četrtem mestu kot neuspehu.
Definitivno. Če bi izpadla v kvalifikacijah ... Ne vem, kdaj bi se pobrala. Bilo bi mi nedvomno zelo težko. Po stresnih kvalifikacijah je četrto mesto lep uspeh. Želja pa je zmeraj višje in tudi zato imam sedaj motivacijo za naslednja tekmovanja, ki me v sezoni še čakajo. Energije imam še dovolj in doslej v karieri nisem pokazala vsega, kar znam. Priložnosti bo še veliko.
Se je bilo po neposrečenih kvalifikacijah težko pobrati in zbrati za finalno tekmo?
V bistvu ne. Uspelo mi je odmisliti dogajanje v kvalifikacijah. Dva dni kasneje je bil finale tekma zase. Kar je bilo pred tem, ni bilo več pomembno. Pomemben je bil le tisti dan. V finalu nisem razmišljala o kvalifikacijah. Drži pa, da sem ravno zaradi slabih kvalifikacij finale začela na nižji višini. Zato mi je na koncu zmanjkalo nekaj energije.
Po vrnitvi ste imeli znova zaplet z opremo. Vi ste že bili v Ljubljani, palice pač ne. Ste zato izgubili kak dan treninga pred bližajočim se evropskim prvenstvom v Münchnu?
Palice so res ostale v ZDA, v New Yorku, ker jih na letalo niso vkrcali skupaj z nami potniki. Potrebnih je bilo kar nekaj klicev, poizvedovanj o tem, kaj se dogaja z opremo. Stresno je, saj me že prihodnji teden čaka tekma v Monaku. Tudi na stadionu v Celju po koncu gasilske olimpijade takoj ni bilo mogoče trenirati zunaj, ker je bilo treba tekmovališče znova urediti. Prve dni po vrnitvi iz ZDA sem imela zato prirejene treninge, a tem se nisem odpovedala. Zgodilo se ni nič kritičnega. Želela pa bi si še nekaj več skokov, ker je skakati preprosto lepo.
Kaj je v času med dvema vrhuncema sezone, svetovnim in evropskim prvenstvom, sploh mogoče narediti, kaj izboljšati?
Predvsem se trudim ohraniti formo. Fizična priprava je dobra, manjka mi še kak trening sprinta. To mi je manjkalo tudi, ker imam težave s tetivo na nogi. Želim si kak trening hitrosti; upam, da mi bo uspelo. Večjih eksperimentov si v tem obdobju ne bom privoščila. Sem v dobri formi, ki jo je treba naslednje tri tedne zadržati.
Koliko vas trenutno ovira poškodba tetive?
V sezoni me je že zelo ovirala, a na svetovnem prvenstvu je bilo znosno. V finalu tako na poškodbo nisem pomislila. Fizioterapevt, ki je bil z nami v ZDA, se je zelo potrudil. Cel teden pred tekmo sem imela fizioterapije in prišlo je do takšnega izboljšanja, da sem čutila samo še rahlo bolečino. Pri nastopih me ni ovirala.
Kako mu je uspelo?
Imam kronično vnetje tetive in najboljša terapija za to je mirovanje. A počitka ne more biti, zato obiskujem fizioterapije z laserjem, ultrazvok in manualne tretmaje. Vse to počnemo, samo počitka se izogibamo. Sprijaznjena sem že, da bom do konca sezone trenirala in tekmovala z bolečinami.
V Münchnu bo konkurenca v primerjavi z Oregonom okrnjena. Manjkale bodo nosilke kolajn, tudi Rusinj zaradi kazni ne bo. Vsaj za ženski skok ob palici ugotavljamo, da bo lažje priti do kolajne. Kako o tem razmišljate vi?
Ne gledam na takšen način, o tem vidiku ne razmišljam. Na vsaki tekmi se je treba maksimalno potruditi in Evropejke, ki smo bile na svetovnem prvenstvu v glavnem razočarane, bomo v Münchnu še bolj motivirane. Hotele bomo skočiti najbolje. Ne razmišljam, da manjkajo Američanke. Še zmeraj bo treba dobro skakati in se v finale prebiti skozi kvalifikacije. Kar nekaj nas je dobrih, številne si bomo tam želele osvojiti zlato. Borba bo!
Je to, da si želite postati evropska prvakinja, za vas psihični pritisk?
Sedaj tega cilja ne dojemam več kot pritisk. Tako je bilo nekaj let nazaj. Sedaj sem že vajena vloge, ki nastopi, ko me uvrščajo med kandidatke za kolajne. Naučila sem se spopasti s pričakovanji in željami. Na tekmi se znam skoncentrirati samo na skoke.
So takšna tekmovanja ob takšnih pričakovanjih še užitek?
Je užitek, definitivno. No, ko mi ne gre po načrtu, takrat res ne uživam. A ko mi uspejo pravi skoki, ko imam občutek, da kar letim ... To so neverjetno lepi trenutki. x
