Slovenske Konjice. Sonce, voda, različne športne aktivnosti in predvsem otroški živ-žav na bazenu v Slovenskih Konjicah so napovedovali živahen dan. Invalidi in neinvalidi so se družili in mnogi, zlasti najmlajši, odprtih ust prisluhnili invalidom, ki so razkrivali svoje usode. »Na ta način smo obeležili 18. mednarodni dan brez vozička in hkrati akcijo Voda vzame, voda vrne ter predstavili aktivnosti, ki jih lahko invalidi izvajajo v vodi, brez uporabe invalidskega vozička,« je rdečo nit dogajanja na konjiškem bazenu strnila Alenka Fidler, predstavnica mednarodne zveze IAHD Adriatic in tudi sama potapljačica.
Kot pravijo v zvezi IAHD Adriatic, v UKC Ljubljana vsako leto obravnavajo okoli 50 pacientov, ki se poškodujejo pri skokih v vodo. Letos so jih sprejeli že 15, od teh so trije utrpeli resne poškodbe. »Nekaterim se je zaradi tega življenje povsem obrnilo na glavo. A niso obupali. Prej nasprotno, četudi so pristali na invalidskem vozičku, se je nekaterim pod vodo odprl nov svet, v katerem so povsem enakovredni zdravim ljudem, če ne celo boljši od njih. Njihovo gibanje pod in nad vodo v različnih oblikah, od potapljanja z avtonomno potapljaško opremo, statično in dinamično apnejo, plavanje z monoplavutjo, tekmovanja v športnem potapljanju in še kaj pa so občudovali tudi številni najmlajši,« je dogajanje strnila Fidlerjeva, ki je vesela, da je akcija Voda vzame, voda vrne, že postala vseslovenska akcija osveščanja o nevarnostih skokov in padcev v vodo.
A niso usodni le skoki v vodo, pač pa tudi druge nesreče in bolezni. Primož Jeralič, denimo, se je leta 2008 poškodoval v smučarski nesreči in postal gibalno oviran. Diagnoza: spastična parapareza. A to ga ni pahnilo v malodušje, temveč se je še naprej posvečal športu, ki ga je v življenju spremljal že prej. Leta 2016 se je kot ročni kolesar udeležil paraolimpijskih iger v Riu. Še vedno tudi smuča, plava, vozi mountainbike, igra košarko na vozičku in skače s padalom. Že pred tem se je tudi potapljal na dah, a je bil samouk, tako da ni dosegal ekstremnih globin. Po poškodbi pa se je želel še bolj posvetiti potapljanju na dah, pri čemer si je pomagal tudi z ročnimi plavutkami. »Na letošnjem dnevu brez vozička pa sem se prvič potapljal tudi z avtonomno potapljaško opremo, česar sem si vedno želel, a nisem imel priložnosti. To so vrhunski občutki, to je neka druga dimenzija, ki se ti odpre pod vodo. Čeprav se zdi, da je podvodni svet invalidom nedostopen, to ne drži, saj lahko s sistematičnim šolanjem tudi mi, invalidi, raziskujemo, kaj vse se skriva pod vodno gladino. Preizkusil pa sem tudi vožnjo s Scubajet skuterjem, ki so nam ga predstavili. Tudi to je zanimiva igračka, s pomočjo katere se lahko pod vodo zelo hitro premikaš,« je strnil občutke Jeralič, ki je pred kratim postal strokovni sodelavec Nacionalnega sveta invalidskih organizacij.
»Tam spodaj si z mislimi sam s seboj«
Svojo izkušnjo rada deli z ljudmi tudi 32-letna profesionalna morska deklica Karin Heuffel iz Mirna pri Novi Gorici, s pravljičnim imenom Karin La Siren, ki takrat, ko si nadene rep morske deklice, z elegantnimi gibi ter plavanjem s plavutjo vsem jemlje dih. Z diagnozo multiple skleroze se je soočila pri 16 letih. »Ko sem zbolela, mi je pomagala le voda,« pravi Karin, danes ena od dveh profesionalnih morskih deklic v Sloveniji, ki je tudi mednarodna inštruktorica potapljanja na vdih z licenco za prosto potapljanje in celo podvodni lov. »Šok ob diagnozi je bil zame toliko večji, ker sem se že kot majhna deklica ukvarjala z gimnastiko in plavanjem. Ko sem nenadoma oslepela na levo oko, so najprej mislili, da je za to kriv očesni živec, kasneje so sumili, da je kriv tumor ali borelioza. Šele po treh letih so postavili diagnozo – MS. Takrat je bilo moje telo že zelo slabotno, zdraviti so me začeli z biološkimi zdravili, ki sem si jih morala pripraviti sama in se tudi sama pikati. Kamorkoli sem šla, sem morala s seboj jemati zdravila, ki so mi po eni strani pomagala, po drugi pa me sesuvala. A plavanje mi je ves čas zelo pomagalo,« svojo zgodbo odstira Karin, ki je doživela veliko vzponov in padcev. A ob vsakem padcu se je pobrala, vztrajnost in trma sta se ji vselej obrestovali. Danes dnevno preteče deset kilometrov in se potaplja na dah. »Tam spodaj si z mislimi sam s seboj, zato je to odlična vadba za kontroliranje ega in povezovanje telesa z možgani,« pravi Karin, ki si nikoli ni predstavljala, da bo tudi profesionalna morska deklica, saj si je v prvi vrsti želela postati detektivka.
Padec v Savinjo in skok za žogo v Kolpo
Povsem drugačno preizkušnjo je življenje pred petimi leti, ko je bila 17-letna dijakinja ene od celjskih srednjih šol, namenilo Ribničanki Katarini Peterlin. »Z družbo sem se odpravila na obrežje Savinje, ker je imela prijateljica rojstni dan. To je tudi vse, česar se spomnim od tistega dne. Ko sem se zbudila v bolnišnici, so mi povedali, da mi je zdrsnilo in sem z mostu poletela enajst metrov v reko Savinjo. Mislim, da mi je nekdo nekaj primešal v pijačo, ker se sama res ničesar ne spomnim,« nam pove Peterlinova, ki je največji šok doživela, ko so ji povedali, da bo najverjetneje vse življenje priklenjena na invalidski voziček. »Imela sem poškodovano hrbtenico, eno vretence zdrobljeno, hrbtenjačo zoženo do 90 odstotkov. Zdravniki so rekli, da najbrž nikoli več ne bom hodila. A mama, ki je v bolnišnico prihajala vsak dan, mi je vztrajno masirala noge, ki sem jih po določenem času začela dvigovati in tudi čutiti. Branko Ravnakiz zveze IAHD pa je, ko so me premestili v Laško, vsak dan prihajal v zdravilišče in z menoj izvajal terapije. In njemu sem lahko hvaležna, da sem se po štirih mesecih na vozičku, nekaj časa na hoduljah in berglah na koncu postavila na noge,« nam pove Peterlinova, ki danes ne le hodi, pač pa se vozi tudi s skirojem in občasno tudi potaplja. »Še vedno imam težave z gležnji, a to ni nič v primerjavi s tem, kar so mi napovedovali,« še pove Karin, ki hkrati mladim polaga na srce, naj pazijo s kom se družijo, predvsem pa naj pijače nikoli ne pustijo brez nadzora.
Prav pri skoku v vodo pa se je pred 13 leti, ko je štel 22 let, usodno poškodoval tudi Ljubljančan Nino Batagelj. »Zgodilo se je neke septembrske nedelje. Z gasilci smo imeli tako imenovani team building ob Kolpi, ko se je žoga naenkrat znašla v reki. Brez oklevanja sem se pognal za njo, da je ne bi odnesel tok,« se dobro spominja Batagelj, ki mu je prav ta skok za žogo usodno zaznamoval življenje. Utrpel je zlom vratnih vretenc in zlom lobanje in pristal na invalidskem vozičku kot tetraplegik. A ker je na življenje vselej gledal s svetle plati, lahko bi rekli tudi skozi rožnata očala, je tudi v tem »novem svetu« hitro našel prijatelje in stvari, ki so ga veselile in motivirale. Poleg plavanja tudi potapljanje. In pred kratkim je v italijanski Padovi dosegel mejnik, ki ga bo težko ponoviti. Postal je namreč prvi invalidni potapljač na svetu, ki je v šestih dneh v seriji dvanajstih potopov prek 40 metrov v globino, skupaj zbral kilometer poti pod vodo. »Dan na konjiškem bazenu mi bo ostal v lepem spominu tudi zato, ker smo lahko para in tretraplegiki prvič preizkusili tudi podvodne skuterje, ki so se izkazali za zelo okretne. Če torej že obstaja e-kolesarjenje, smo zdaj odkrili tudi e-plavanje,« pravi Batagelj, ki je letos z e-kolesom že prevozil Julijske Alpe.
