Za politike je še to premalo. Poleg zapovedanega slavljenja tradicij in običajev ter obveznega spoštovanja bontona morajo upoštevati še posebne protokole. Zato, da je vsakdanje videti vzvišeno, svečano. Da se kakšen politik počuti pomembnega. Da se podaniki čutijo varno, ker jih vodi nekdo, ki mu pritičejo vse časti. Protokol je postal znanost, umetnost. Strokovnjaki za protokol, ki tolmačijo vsa neumna, nenaravna, umetna, čudaška pravila protokola, so zelo cenjeni in le oni lahko suvereno komentirajo, kdo se spodobno vede in kdo ne.
Vse kar se tiče tradicije, običajev, bontona in protokola je ena velika – neumnost, malenkost, zajebancija, norčevanje. Nobene škode ne bi bilo, če bi pozabili na vso to šarado. Tudi če bi se politiki začeli obnašati normalno, tako kot se obnašamo navadni ljudje.
Vse, kar zadeva naravno in izvorno vljudno vedenje in čemu bi morali učiti otroke, lahko strnem v tri besede: hvala, prosim, oprosti. Predsednica državnega zbora je na državni proslavi prisotnim, ki so ji ob prihodu radostno zaploskali, rekla »hvala«. Sicer brez besed, a govorica telesa je bila dovolj jasna: »Hvala, tudi jaz sem srečna,«, je sporočila. Iskrena hvaležnost je vredna več kot vse častne straže, v karih stojijo navadni ljudje-vojaki.
Le hinavci ji lahko očitajo nespodobnost.
Ivan Soče, Maribor
