Na Norveškem naj bi leta 2025 prodali zadnji avtomobil, ki ga poganjajo fosilna goriva. Norveški njeno aspirativnost omogoča več desetletij nakopičenega naftnega bogastva, a predvsem politična volja. Aspirativnost je nekaj, kar si skupnosti omislijo same zase. Ne more je z dekretom predpisati EU, ne morejo je uvoziti ZDA, ne morejo je zgraditi kitajski delavci.
Še vedno aktualni fazi zanikanja podnebnih sprememb bo neizogibno sledilo obdobje velike jeze, tej pa bo moralo slediti spravljenje z dejstvom, da bodo tudi kraji, kjer živimo mi, čez tri, pet, deset generacij nenaseljivi. Tragika časa, v katerem živimo, je, da politični realizem v njem zmaguje brez boja, četudi je brez perspektive, politični optimizem in vsakršna omemba politične imaginacije pa sta postala legitimen predmet posmeha, nekaj zaničevanja vrednega. Upanje je patetično, idealizem pomilovanja vreden, »ne gre« je novi »da se«. Nič ne bi moglo biti bolj neumno, otročje in naivno kot zamišljati si politični vrh, ki se nekega dne odloči, da bo na vsako hišo v majhni državi – v korist ljudi, ne kapitala – postavil sončno elektrarno, pa naj stane, kar hoče. Delo