Vsestransko utemeljenemu prispevku pa bi na podlagi dolgoletnih izkušenj skušal dodati pomemben del odgovora na vprašanje, kako široko zastavljene cilje humanitarnega vzgojno-izobraževalnega poslanstva udejanjati v praksi. Kot tudi avtorica pravilno ugotavlja, je šola kot institucija »… prvo srečanje s strukturirano zunajdružinsko skupnostjo, s skupnim interesom, s pomenom vključenosti ali izključenosti. Šola je glavni predstavnik zunajdružinskega sveta in njegove institucionalne ureditve, s katerim se otrok sreča v svojem življenju. Obenem je šola najboljši možni prostor za razvijanje odnosa med tujimi drugimi ter med otrokom in zunajdružinsko skupnostjo. Vrtec, osnovna ter srednja šola vsebujejo množico možnosti za razvijanje socialnega jaza in priložnosti za udejanjenje prosocialnega vedenja ter dejavnosti v korist skupine, razredne ali šolske skupnosti.«
Spontano prostovoljstvo
Menim, da gre v tem kontekstu še posebej opozoriti na široko paleto prednosti, ki jo učencem ponujajo različne umetniške dejavnosti. Osebno sem zaprisežen zagovornik vsestranskega poslanstva gledališkega izražanja učencev, vsekakor pa so za vzgojo k sožitju odločilne vse umetniške dejavnosti, od katerih lahko pri dejavnem oblikovanju mlade osebnosti od predšolske dobe dalje prispevajo pomemben delež, ne glede na to, v kolikšni meri bo umetnost v življenju posameznika še oblikovala njegov profesionalni razvoj. Umetnost je univerzalna pot k lepoti, ki je na izbiro dostopna slehernemu človeku, da mu pomaga pri premagovanju vsakdanjih težav, prepoznavanju in razvoju njegovih močnih področji ter krepitvi etične zavesti. Na neposrednih izkušnjah se lahko dnevno prepričamo, s kakšnim navdušenjem in etosom se mladina v šolah in drugih zavodih vključuje v različne umetniške dejavnosti ter ob njih s trdim delom in tesnim medsebojnim sodelovanjem dejavno oblikuje promocijske nastope (gledališke predstave, različne pevske, inštrumentalne ter plesne glasbena nastope, muzikale, recitale, likovne in video performanse …). Ob tem seveda ne gre zanemarjati izobraževalnih, socialnih niti terapevtskih učinkov, ki so mlademu človeku na razpolago ob dolgotrajnih skupno zastavljenih procesih k ustvarjanju ali poustvarjanju umetnine. Nikakor ne trdim, da je to edini način zasledovanja vsega spoštovanja vrednega dokumenta Unesca Nova podoba prihodnosti – nova socialna pogodba za izobraževanje, ki ga pripravlja mednarodna komisija za prihodnost izobraževanja. Cenjena avtorica Anica Mikuš Kos v svojem prispevku omenja različne dejavnosti, ki na naših šolah vseskozi plemenitijo šolski in razredni etos ter socialni čut, od skupin za boljšo komunikacijo do socialnih veščin, organiziranih dobrodelnih projektov … vse to vodi tudi k spontanemu prostovoljstvu, kar je odlična pot učenja k solidarnosti. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da se skozi tovrstne dejavnosti tudi širša skupnost v neoliberalnem hlastanju za materialnimi dobrinami in tržnimi presežki globalno zave, kako pomembne so za človeški razvoj družboslovne ter umetniške vsebine, brez katerih bo življenje na zemlji izgubilo vso lepoto in smisel.
Manj vedenjskih težav
Vsestransko velja podpreti prizadevanja Unesca na tem področju ter se vanje dejavno vključiti, saj razpolagajo naše šole, predvsem pa vrtci, s pomembno delno socialno avtonomijo pri ustvarjanju šolskega ali razrednega etosa in socialne klime, kot ugotavlja tudi Anica Mikuš Kos ter posebej naglaša, da sistemsko razvijanje prosocialnega vedenja otrok v okviru šolskega sistema ni le investicija za prihodnost, prispeva tudi k dobrobiti otrok in mladostnikov tukaj in sedaj, zmanjšuje število vedenjskih težav, izboljšuje motivacijo za sodelovanje in povečuje šolsko uspešnost ter deluje varovalno na duševno zdravje otrok.
Na vseh teh področjih so tudi dolgotrajne posledice covida in omejitev socialnih stikov ter skupinskega umetniškega ustvarjanja usodno okrnile dragocene dejavnosti. Le upamo lahko, da bomo posledicam, ki jih trenutno doživlja prizadeta populacija mladine po ponovni vzpostavitvi aktivnih socialnih procesov, čim prej kos in da se kriza ne bo ponavljala v tako usodni obliki. Našim vzgojno-izobraževalnim ustanovam ter njihovim pedagoškim delavcem, učiteljem, ravnateljem, svetovalnim delavcem pa tudi vsem preostalim zaposlenim v vzgoji in izobraževanju pa je treba zaupati, da z bogatimi izkušnjami in zvestim pedagoškim etosom dodatno oblikujejo ter nadgradijo šolske kurikulume z lepoto, prijateljskim sožitjem ter človečnostjo.