Deset biografskih filmov o glasbenikih
Danes bomo razvrstili deset biografskih filmov, ki so orisali različne glasbenike. Ne gre za to, kateri glasbeniki so boljši, govorimo o tem, kateri filmi so bili bolj zanimivi. Morda vsi niso tako spektakularni kot Elvis o kralju rokenrola Elvisu Presleyju, ki se vrti v kinih, so pa navadno bolj zanimivi in bolj dodelani kot Respect o Arethi Franklin, ki ga lahko vidimo na TV-ekranih.
Miha Štamcar
30. julij 2022 06:01
Predviden čas branja: 8 min
Iz tiskane edicije
Miha Štamcar
30. julij 2022 06:01
Predviden čas branja: 8 min
Iz tiskane edicije
Fotografije
Pianist (2002)
Amadeus (1984)
Sweet Dreams
Great Balls of Fire!
The Doors (1991)
What's Love Got to Do with It
Walk the Line
La Vie en Rose
Control Joy Divison
My Life with Liberace
Podobne in navadno celo veliko daljše lestvice so objavljali tako na spletnih filmskih straneh IMDB, Rotten Tomato in Metacrtic kot pri Rolling Stonu in celo pri Guardianu. Na naši lestvici ne bo ne Elvisa ne Queenov, po hitrem glasovanju v naši majhni redakciji Magazina pa je odpadla celo Loretta Lynn, ki jo je v filmu Rudarjeva hči upodobila Sissy Spacek. Mimogrede, ob filmih, kjer nismo ločili med klasično in popularno glasbo, smo dodali ratinge oziroma ocene s spletnih filmskih strani IMDB in Metacritic.
Pianist, 2002
Eden najboljših filmskih režiserjev vseh časov Poljak Roman Polanski je posnel film o poljskem pianistu, skladatelju in pisatelju judovskega rodu Władysławu Szpilmanu, ki je preživel holokavst. Pianist , ki so ga premierno prikazali na festivalu v Cannesu leta 2002, je osvojil zlato palmo, leta 2003 pa tri pomembne oskarje: za režijo, za glavno vlogo, ki jo je odigral Adrian Brody, in za scenarij, ki je delo Ronalda Harwooda. Pianistu Władysławu Szpilmanu se življenje podira, potem ko nacistična vojska okupira Varšavo in začne čistiti judovska naselja. V koncentracijsko taborišče odpeljejo tudi člane njegove družine, Szpilman pa se na različne načine skriva. Polanski, ki je bil tudi sam žrtev in priča nacističnega terorja, v zgodbo pianista vpleta najbolj krvave in sadistične poboje Judov, pa naj gre za otroke, nosečnice ali starce. Na koncu kalvarije pianista reši neobičajno prijateljstvo z nemškim oficirjem. Władysław Szpilman (1911–2000) je ob knjigi, ki je bila osnova za film Pianist , za sabo pustil okoli 500 glasbenih del. Na Metacritic ima oceno 85, na IMDB pa 8,5.
Amadeus, 1984
Amadeus je igra Petra Shafferja, pripoved o življenju skladateljev Wolfganga Amadeusa Mozarta in Antonia Salierija, prvič izvedena leta 1979. Navdih zanjo je kratka igra Aleksandra Puškina Mozart in Salieri iz leta 1830. Leta 1984 je Shaffer igro predelal za film, ki ga je režiral češki genij Miloš Forman. Nepozabni Mozart je postal Tom Hulce, zlobni Salieri pa F. Murray Abraham. Film, ki se dogaja na Dunaju v drugi polovici 18. stoletja, ni natančna biografija, je pa dobil osem oskarjev in izvrstno zaslužil. IMDB: 8,4, Metacritic 88.
Sladke sanje, 1985
Sladke sanje
(Sweet Dreams) je film o najboljši, v Evropi skoraj prezrti pevki Patsy Cline (1932–1963). V filmu, za katerega je scenarij zapisal Robert Getchell, posnel pa ga je Karel Reisz, so uporabili pevkine originalne skladbe. V letalski nesreči preminulo ameriško kantri zvezdnico je igrala Jessica Lange, njenega moža pa Ed Harris. Film, ki sicer zdaj velja za kantri klasiko, je takrat finančno pogorel, čeprav je bila Langova nominirana za oskarja. Očitali so mu, da se ni natančno držal zgodovinskih podatkov. Na IMDB ima oceno 7,0, na Metacritic pa 65.
Great Balls of Fire!, 1989
Biografski film o rokenrol zvezdniku Jerryju Leeju Lewisu (Dennis Quaid) je posnet po knjigi Myre Lewis in Murayja M. Silverja jr. Režiser Jim McBride je za film, ki govori o življenju in glasbi enega najbolj norih glasbenikov vseh časov, zaposlil sijajne igralce, tudi Winono Ryder, ki igra Lewisovo 13-letno ženo. Film, ki je tako zaradi biografskih kot pedofilskih vsebin eden najzanimivejših in najpomembnejših v svoji kategoriji, je pogorel pri gledalcih in ni dobil nobenih velikih nagrad. IMDB: 6,2, Metacritic: 49.
The Doors, 1991
Bolj kot za film o rokovski skupini The Doors gre za film o njihovem pevcu Jimu Morrisonu (1943–1971). Film je delo režiserja Oliverja Stona, ki je pomagal tudi pri scenariju, za film pa je vpoklical nekaj res znanih imen. Ob Valu Kilmerju v vlogi Morrisona še Meg Ryan, Kevina Dillona, Kyla MacLachlana, Michaela Madsena in Billyja Idola. Pa se ni izšlo. Film, iz katerega smo izvedeli, da je za pevčevo smrt kriva njegova partnerica, se je komaj pokril, nagrad pa tudi ni bilo. IMDB mu daje velikih 7,2 točke, Metacritic pa 62.
Kaj ima ljubezen s tem, 1993
Soul pevka Tina Turner je leta 1986 izdala biografsko knjigo z naslovom Jaz, Tina (I, Tina) , ki je postala podlaga za glasbeni film, imenovan po njeni uspešnici What's Love Got to Do with It . V filmu ob svojem življenju in petju velikih skladb iz različnih obdobij svojega ustvarjanja izda nekaj svojih največjih skrivnosti. Tudi to, da jo je mož Ike Turner pretepal in psihološko maltretiral. Tino je igrala Angela Bassett (dobila je zlati globus), Ika pa Lawrence Fishburne. Režiser je bil Brian Gibson, zaslužek okoli 40 milijonov dolarjev. IMDB: 7,3 Metacritic: 76.
Hoja po robu, 2005
Walk the Line je najpomembnejši film o kantri glasbi, čeprav govori predvsem o Johnnyju Cashu (1932–2003), ki ga igra Joaquin Phoenix, in June Carter (1929–2003), ki jo igra Reese Witherspoon. Zgodbo, povzeto po dveh knjižnih biografijah o Johnnyju Cashu, je režiral James Mangold, v njej pa ne manjka dobre glasbe in pikantnosti iz Cashevega življenja, predvsem iz časa, preden se je poročil z June Carter. Film je zaslužil 160 milijonov dolarjev in dobil oskarja za glavno žensko vlogo ter tri zlate globuse. Na Metacritic ima oceno 72, na IMDB 7,8.
Življenje v rožnatem, 2007
Zgodba o legendarni francoski pevki Edith Piaf (1915–1963) je postala najboljši ali najbolj nagrajen francoski film v zgodovini. Marion Cotillard pa prva, ki je dobila oskarja za vlogo v francoščini. Film Življenje v rožnatem (La Vie en Rose) , ki je zaslužil 70 milijonov dolarjev, je režiral Olivier Dahan, pobral pa je oskarja za najboljši mejkap. Kaj pa zgodba? Zelo natančno govori o življenju najbolj znane francoske šansonjerke. Ne skriva pevkinih začetkov v pariških rdečih četrtih in opisuje tako njeno ljubezensko življenje kot odvisnost od heroina. Metacritic 66, IMDB 7,6.
Nadzor, 2007
Joy Divison so bili najpomembnejši angleški novovalovski ali postpankovski bend, pa tudi najznačilnejši del nove rokovske scene v Manchestru. Njihov karizmatični pevec Ian Curtis (1956–1980) je dobil 27 let po svoji smrti biografski film Nadzor (Control) , ki ga je posnel Anton Corbijn po scenariju Matta Greenhalgha oziroma po knjigi Curtisove vdove Deborah. Curtisa je igral Sam Riley, film je nekaj malega zaslužil, je pa treba reči, da je zgodba tragična, saj se konča s samomorom pevca, ki je sicer bolehal za epilepsijo in depresijo. IMDB 7,7, Metacritic 85.
Moje življenje z Liberacejem, 2013
Neobičajna biografija o neobičajnem gejevskem glasbeniku je nastala pet let po knjigi Scotta Thorsona (Matt Damon), ki je bil dolga leta Liberacejev (Michael Douglas) partner. Parado kiča, odtrganih zabav, spolnih odnosov in površnih ljubezenskih zgodb je posnel Steven Soderbergh. Zgodba je bila preveč odprta za filmske studie, zato jo je prevzela televizija HBO. Na koncu je sicer eden najzanimivejših gejevskih filmov vseh časov dobil dva zlata globusa, kritiki pa so ga dobro ocenili. Na IMDB ima oceno 7,0 pri Meatcritic pa celo 83.
