Z vidovdansko ustavo, sprejeto junija 1921, so državo razdelili na 33 upravnih območij. Z njo so uzakonili centralizem in unitarizem, kar zlasti Slovencem in Hrvatom ni bilo po volji, saj niso zaradi tega zapustili Avstro-Ogrske. Iz uradnega državnega besednjaka je izginila tudi beseda Slovenija, ki sta jo nadomestili ljubljanska in mariborska oblast, kar Slovencem ni bilo po volji in je zaradi tega v iskanju krivca za nastalo stanje prihajalo do pogostih obtoževanj poslancev državnega parlamenta iz posameznih strank ter strank samih. Omenjena državna ureditev je bila v veljavi do 6. januarja 1929, ko je kralj Aleksander zaradi pojavljanja vse večjih nesoglasij in nasprotij znotraj »troedinega naroda« ukinil ustavo, razpustil parlament in uvedel šestojanuarsko diktaturo. Kraljevino SHS je preimenoval v Kraljevino Jugoslavijo ter jo razdelil na devet banovin, ki tudi niso nosile želenih narodnostnih imen. S tem se je pri notranji ureditvi države že drugič izgubilo ime Slovenija. Območje, ki je obsegalo večino ozemlja s slovenskim prebivalstvom, se je imenovalo Dravska banovina. Oblast je namreč širila idejo, da kraljevino sestavljajo predstavniki enega samega naroda, ki pač govorijo različna narečja.
Politika in zgodovina.
(…) Dasi so socialni demokratje zavračali zgodovinske in plemenske edinice, vendar so se izrekli za enotno Slovenijo iz praktičnih razlogov, ker bi bili sicer nameravani slovenski pokrajini (Kranjska in Štajerska s Prekmurjem) premajhni za vzdrževanje lokalnih potreb; toda to zahtevo so bili zopet pripravljeni opustiti, ako bi se nedeljivost raztezala tudi na druge pokrajine, n. pr. bansko Hrvaško. Bili so za to, da se določi najnižje število prebivalstva v pokrajinah, a ne najvišje.
»Komunistična stranka Jugoslavije« se je izjavila za pokrajinsko avtonomijo z utemeljevanjem, da je slovenščina samostojen književni jezik, ki srbskemu ni bližji nego bolgarski; zato se ne more degradirati za navadno narečje.
Jugoslovanska demokratska stranka (Kukovec-Žerjav) in Samostojna kmetijska stranka za Slovenijo (Pucelj-Vošnjak) sta glasovali za t. zv. vidovdansko ustavo, ki je bila sprejeta dne 28. junija 1921. leta z 223 glasovi izmed 419 poslancev: zanjo je bilo od 40 slovenskih poslancev 11. Po »vidovdanski« ustavi se razdeli država na 33 pokrajin z največ 800.000 prebivalci, pri čemer odpadeta na Slovenijo ljubljanska in mariborska »oblast«; pokrajinam načelujejo od kralja postavljeni veliki župani.
Boja za samostojnost in nerazkosanost Slovenije v okviru državne ustave se je udeležilo tudi 43 slovenskih kulturnih delavcev, ki so podali 1921. leta v Naših zapiskih posebno izjavo, v kateri so »v imenu mirnega medsebojnega delovanja in napredovanja, medsebojne bratske edinosti« zagovarjali takšno ustavo, ki bi dajala »državi potrebno moč na zunaj, a obenem možnost razvoja imanentnim silam posameznikov in posameznih gospodarsko-kulturnih edinic«. (…)
Vsak naj gospodari in odločuje na svojih tleh v kolikor mogoče širokem okviru brez škode za zunanjo moč države, ker Slovenci nismo prišli v novo državo, da bi zopet živeli pod tem ali onim gospodarjem, ampak zato, da bi bili kolikor mogoče samostojni in svobodni poleg drugih dveh bratov v miru in vzajemnosti. Smoter mora biti: avtonomna Slovenija, t. j. enotna in samoupravna Slovenija, v južnoslovanski državi.
Avtonomist, 4. julija 1924
Politika in zgodovina. (Dalje.)
Slovensko odposlanstvo ob združenju s Srbijo dne 1. decembra 1918. leta ni zadostno branilo oziroma si zavarovalo svojega političnega stališča. V konstituanti je bilo preglasovano, ko je odločevala navadna večina pri sprejetju ustave; zanjo je glasovala manjšina Slovencev in Hrvatov. Na Slovenskem nosijo politično odgovornost za »vidovdansko« ustavo poleg demokratov »samostojni« kmetje, ki so zapustili svoj program o pokrajinski samostojnosti ali avtonomiji Slovenije, s katerim so bili izvoljeni v ustavotvorno skupščino. (…)
V letu 1922. je končno določil politični program v tem smislu, da bi bila Jugoslavija po obliki zvezna država, h kateri pristopijo tudi Bolgari, da bodo most do Rusije, po vsebini pa kmečko delavska. (…) Slovenci smo narod kakor Hrvati in Srbi, ime Jugoslovan je pomožen znanstveni pojem. Naš glavni politični smoter mora biti lastna država ali, če to ni mogoče, vsaj lastna državnost, t. j. kolikor mogoče velika politična samostojnost. (…)
Avtonomist, 25. julija 1924
Radikalske grožnje proti Slovencem.
Beograjsko radikalsko glasilo Samouprava, ki jo vodi znani korupcijonist dr. Lazar Markovič, je pretečeni teden v dolgem članku napadla SLS radi republikanskih izjav ter grozila na razne načine. Najprvo grozi ljubljanskemu škofu dr. Jegliču, češ, da je »Slovenec« njegov osebni organ in osebna lastnina. To pa v prvi vrsti radi člankov, v katerih se je »Slovenec« zavzemal za suverenost ljudstva. (…) Razni Markoviči in slovenski izdajalci se motijo, če mislijo, da bodo s takimi grožnjami in napadi ostrašili Slovence.
Straža, 10. decembra 1924
Nov udarec proti Sloveniji.
Belgrad, 31. jul. (Izv.) RR režim pripravlja velik udarec proti Sloveniji. Kakor smo zvedeli iz povsem zanesljivega vira, se namerava v notranjem ministrstvu ukiniti oddelek za Slovenijo, češ da je to potrebno radi varčevanja. (…)
Vzroki so predvsem politični. Že iz čisto upravnih razlogov je treba to namero obsoditi. Povsem gotovo je, da drugi oddelki, na katere naj bi se posli tega kolikortoliko samostojnega oddelka porazdelili, ne bodo svojih poslov vršili, niti slovenskih vlog reševali. (…)
Ukinitev bi pomenila očitno zapostavljanje Slovencev in Slovenije. Če k temu še pripomnimo, da so pričeli v zadnjem času ministri tudi na sejah vlade načenjati vprašanje izločitve Prekmurja iz slovenskega okrožja, postane namen tega koraka še bolj očiten. (…)
Slovenec, 1. avgusta 1926
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije
