Mislim svoje mesto: Življenje brez avtomehanikov

'Vaše vozilo je parkirano na tej in tej ulici,« mi je sporočala geolokacijska aplikacija na telefonu. Kako moje vozilo, sem pomislila in nehote se mi je naredil cmok v grlu – tako imenovano vozilo sem namreč pred dnevi prodala. Pritisnila sem na ponujeno možnost »Odstrani vozilo« in pogoltnila slino. To pa je bilo tudi zadnjič, da sem zaradi prodaje avta postala rahlo sentimentalna. »Kako moreš razmišljati o prodaji svojega avta, a nisi niti malo navezana nanj? Nisi v njem nikdar preživela noči v gozdu, ko so vse naokrog zavijali volkovi, avto pa te je ščitil pred zvermi?!« ni mogel verjeti moj prijatelj, ki živi v Kairu. Jaz svojega nikdar ne bi prodal, se je pridušal. Jasno, tam brez avta ne preživiš niti enega dneva. Dobro, mogoče dva. Kaj pa pomeni meni, razen sredstva, s katerim se tu pa tam kam peljem? In seveda mlinskega kamna okoli vratu, ki mu moram najti parkirno mesto, mu menjavati gume, skrbeti, da ni žejen, mu plačevati zdravstveno zavarovanje in ga – najhuje – voziti na redne zdravniške, pardon tehnične preglede. Kjer četudi je vozilo tehnično ispravno, ob vsaki praski ali celo samo prašni karoseriji požanješ zgrožene poglede, ob katerih se od sramu zgrbiš, kot bi k pediatru pripeljal umazanega otroka. Da o avtomehanikih, predvsem tistih z zloglasno predpono nepooblaščeni, ki so zadnje zatočišče lastnikov ostarelih vozil, sploh ne govorimo. Kot božanstvom se jim klanjamo in jih moledujemo za milost, oni pa nas premerjajo z lokavim pogledom, medtem ko v ustih vrtijo zobotrebec. Popravek, motrijo seveda avtomobil, ki je v paru z lastnikom, sploh pa lastnico, pomembnejši.