Priznam, da je modrovati iz domačega, s klimo prijetno ohlajenega zavetja, ko zunaj greje nad 36 stopinj, lahko. Sicer minule dni s pogledom proti tržaškemu Krasu in dimnim oblakom, ki so se vili nad njim. Odmislim za trenutek vse krajšo prihodnost in pomislim, kaj smo se iz tokratnega kraškega pekla naučili. Bil je najobsežnejši doslej, z njim se je spopadala nikoli prej videna vojska 1600 gasilcev – poklicnih in prostovoljnih, iz vseh koncev Slovenije, pomagali so jim pripadniki civilne zaščite, vojske, policije, gozdarji. Ocenjuje se, da je bilo skupno več kot 2000 ljudi – pa še domačini. Požar so ukrotili v desetih dneh in to brez ene same žrtve, brez ene same zagorele hiše. Pa so se ognjeni zublji kar nekajkrat približali vasem, zaradi česar so bili prebivalci evakuirani. V akciji smo videli tudi zloglasni policijski vodni top, a tokrat se je v očeh javnosti povsem rehabilitiral. Napadel je plamene in jih potisnil nazaj. Končno – sem si rekel – je našel svoj smisel. Vsej tej vojski, s posebnim poklonom najbolj izpostavljenim vojščakom – gasilcem, gre zahvala ne le domačinov, ampak celotne skupnosti. Predlagam, da ji oblast podeli status, z vsemi beneficiji, ki jih prinaša, »veteranov vojne proti najhujšemu požaru v zgodovini Slovenije«.
Toda vrnimo se k temu, kaj smo se in kaj so se predvsem pristojni od te vroče drame naučili. Kot prvo, da ne smemo pozabiti na to, da bodo zavoljo podnebnih sprememb in že neustavljivega segrevanja ozračja poletja vse bolj sušna ter zaznamovana z novimi in novimi požari v naravi. To nam pove, da nas taka prihodnost ne sme ujeti nepripravljene. Gasilcem, ki so svojo visoko izurjenosti izkazali tudi tokrat, moramo zagotoviti še boljšo opremo in predvsem ustrezno, učinkovito podporo iz zraka.
Ob manjših požarih so morda helikopterji vojske in policije dovolj, ob tokratnem pa bi brez hrvaškega canadaira in dodatne pomoči dveh romunskih spartanov na Krasu še vedno hudo gorelo.
Benjamin Ličer Bendžo, upravitelj portoroškega obalnega aerokluba, se že od leta 2004 bori, da bi se država končno zganila in nabavila primernejšo floto za gašenje iz zraka, kar so lahko le letala. Takratni odbor DZ za obrambo je Ličerjeva prizadevanja podprl, toda dlje od tega ni šlo. Na pristojnem resorju, na ministrstvu za obrambo, se je do danes zvrstilo kar 10 ministric in ministrov, na čelu vlade 9 premierjev vseh političnih barv, a primernega gasilnega letala še danes nimamo. Obveljalo je vsakič mnenje takratnega poveljnika Civilne zaščite Mirana Bogataja, da so letala draga in da nam zadostujejo helikopterji. A tabu je lani padel. Minister Tonin je vendarle naročil letalo, žal ne za gašenje, temveč za transport naših vojakov na tuje Natove misije, ki vemo čemu služijo?! Za isto ceno bi lahko kupili dva canadaira!
Torej drugo spoznanje te drage in dramatične kraške šole, da mora naročilo vsaj enega canadaira takoj iz vladne ali resorne pisarne. Če ni denarja, s preklicem nakupa Toninovega aviona ali vsaj nekaj brezveznih oklepnikov.
Predsednik vlade dr. Golob sicer stavi bolj na preventivo, na boljše vzdrževanje protipožarnih presek ter na skupno evropsko načrtovanje letalskih gasilnih zmogljivosti, ki bi jih koristile vse članice EU po sprotnih potrebah. Osebno menim, tako kot 77 odstotkov sodržavljank in sodržavljanov, da bi si vsaj enega canadaira morali nabaviti tudi sami. In zakaj prav tako letalo? Ker je amfibijsko, z nosilnostjo več kot šest tisoč litrov vode, kar pomeni trikrat več, kot zmore helikopter cougar, saj lahko zajame tudi morsko vodo in to izjemno hitro – od pristajanja do ponovnega vzleta s polnimi rezervoarji traja le 12 sekund – in ker bo prav te vode vselej dovolj, tudi zavoljo taljenja ledenikov, medtem ko sladke na Krasu in v Istri poleti, ko najraje zagori, primanjkuje in ti tudi ustavna pravica do nje ne pomaga. Ko je ni, je pač ni. Moramo si jo uvažati, tako kot goriva, s cisternami.
Aurelio Juri, Koper