Kdor je že kdaj zelo natančno in zelo od blizu pogledal kita, ve, da njegova usta spominjajo na velikansko metropolitansko pristanišče, nedoločljivi vodni park, skozi katerega se stalno stekajo in pretakajo množice zvokov, materialov, bitij, krikov, doživetij, hrane, ribic, rakcev, plime, oseke, planktona in ribiških mrež. Kitova usta so vedno polna življenja - kot rahlo kaotičen lokalni festival -, kajti gre za žival, ki je od glave do pet potopljena v širno morje, svojo skupnost, po kateri plava in prepeva in polni življenja vseh s poetičnimi globinami.
Kadar kakšen kit nasede, v trenutku opazijo vsi. Kadar kakšen kit umolkne, za njim ostane praznina, ki jo ustvarjalni ljudje, kitovi prijatelji, skušajo zapolniti tako, da festival, ki ga je nekoč ustvarjalo to velikansko prijateljsko bitje, vsako leto znova pripeljejo na obale lokalnega morja. Tam ob glasbi, ustvarjalnosti in sproščeni uživaški atmosferi ohranjajo spomin na prijatelja, hkrati pa sebi in drugim priredijo nepozaben dan sredi poletnih počitnic, ko se imajo lepo in navihano in v dragoceni družbi vseh, ki radi delajo lepe reči.
Festival za rojstni dan
Festival nasedlega kita se je na obalah Škalskega jezera prvič zgodil poleti 2011. »Bilo je še eno dolgočasno poletje v Velenju, ko je Šaleška dolina na poletnih kolektivnih dopustih. Matevžu se je zazdelo, da brezdelno lenarimo skozi poletje in nasedamo kot eni kiti. In se je odločil, da bo za svoj rojstni dan, 27. julija, naredil Festival nasedlega kita ter popestril poletno dogajanje sebi in drugim,« pripoveduje Urša Kanjir.
»Povabil je prijatelje, bilo nas je dobrih trideset ljudi, in se dogovoril za prostor na letnem kinu ob Škalskem jezeru. Ker je prvi festival izpadel odlično, se je odločil, da bo to postal tradicionalen dogodek. Dogajanje je raslo in vsako leto je prihajalo več ljudi. Mi smo le tu in tam pomagali s kakšno malenkostjo, sicer pa je stvari organiziral kar sam.«
»Že od samega začetka je bil velikanski poudarek festivala na kreaciji kitov iz različnih odpadnih materialov,« pripoveduje Lena Penšek. »Matevž je bil velik kreativec. Že zelo dolgo nazaj je veliko govoril o smeteh, o tem, kakšen problem so. Sama se sicer ukvarjam z okoljevarstvom, ampak on je bil prvi, ki mi je pred več kot petnajstimi leti povedal za otok sredi Atlantika, ki je narejen iz smeti. To je bilo veliko pred časom, preden smo vsi skupaj začeli govoriti o tem. Ideja festivalskih kitov iz smeti ni samo v tem, da se pač ustvarja iz odpadnega materiala, ampak da ljudje doma zbirajo ta odpadni material in se zavejo, koliko odpadkov proizvedejo. In potem iz tega naredijo umetnost.«
»Okrog teh kitov je zmeraj veliko pestrega dogajanja,« pravi Dejan Bukovnik. »Ljudje prinesejo vse živo in potem ustvarjajo. Na prizorišču je še vedno zasajen kit, ki so ga pred leti naredili obiskovalci, ki so ustvarili posebno jekleno konstrukcijo in čeznjo zasadili bršljan, ki raste po njej v obliki kita. Smo zelo delavniško-ustvarjalen festival, zelo odprt za vse, tudi otroke, starše, starejše … Festival je striktno brezplačen, da lahko pridejo vsi in se imajo lepo. Tisti, ki pridejo prvič, vedno pridejo še.«
Otrok v nas
»Zelo se spomnim punce, ki je delala kita iz škatel tablet svoje babice, ki jih je zbirala skozi vse leto. Bila je res velika količina škatel. In je rekla: glejte, to je pa moja babica pojedla v enem letu. Malo strašljivo, ampak zelo povedno,« se spominja Urša Kanjir.
»Super je bil tudi en kit, ki ga je naredil Matevž z dvema prijateljema iz plastificiranega odpadnega materiala, v katere je bil usmerjen ventilator. Videti je bil kot ogromna plavajoča napihnjena stvar. Ko je Matevž umrl, smo njemu na čast naredili velikega kita iz odpadnih sveč. Ko je padla noč, smo jih prižgali, in bilo je res ganljivo …«
Nihče od prijateljev, ki danes o svojem najljubšem nasedlem kitu govorijo v prav posebnem melodičnem sozvočju, ni okleval niti za hip, ko je bilo treba tistega turobnega poletja 2014 festival organizirati brez Matevža.
»Bilo je popolnoma samoumevno. Ko ga je on delal za nas, smo se vsi imeli tako lepo, da je bilo jasno, da bomo odtlej festival delali naprej – zanj, zase in za širšo skupnost,« pravi Dejan Bukovnik.
»Najbolj se veselimo, ker je to festival, ki ga organiziramo s prijatelji; da je to naš skupni trud. In ko je festival mimo, se nam vedno zdi super, da se je Matevž tega domislil in da nam še naprej vsako leto podarja krasna doživetja,« pravi Urša Kanjir.
In tako v Velenju še vedno vsako leto zraste morje, ob katerem nasedajo kiti, kjer se v navihanih dogodivščinah družijo prijatelji, znanci, novi prijatelji in novi znanci, tisti, ki so Matevža poznali, in tisti, ki bodo o njem samo slišali. Če ne drugje, je Matevž Čas, ki bi letos praznoval štirideseti rojstni dan, prisoten v nagajivem sloganu festivala.
»Fukite se? To je bil Matevžev podpis pod vsakim mejlom! Ker se mu je zdelo, da bi morali namesto lep pozdrav, ki se mu je zdel skrajno dolgočasen, ljudem zaželeti, naj se imajo res dobro. Naj delajo tisto, kar radi počnejo. Matevž je ta pozdrav uporabljal tudi v uradnih mejlih, ki jih je kot grafični oblikovalec pošiljal svojim naročnikom. Takrat ni bil direkten s fukite se, ampak je napisal okrajšavo: FS. Ampak mi smo vedeli. To je bil kot njegov ave pozdrav: dajmo se met dobro in ne jemljimo življenja preveč resno. Ohranimo otroka v sebi.«
