Vsako obdobje avtomobilskega oblikovanja ima svoje značilnosti, zaradi česar lahko tisti, ki se na vse skupaj dobro spoznajo, posamezne štirikolesnike nemudoma dokaj natančno uvrstijo v določeno leto ali desetletje. Predvsem številni italijanski oblikovalci so tako ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so želeli karseda poudariti aerodinamičnost, pri oblikovanju športnih avtomobilov predstavili vrsto prototipov, za katere je bilo značilno, da so izjemno nizki, kar je večinoma zahtevalo navpično odpirajoča se vrata, da jih krasijo ostri, odsekani robovi in številne horizontalne linije. Skratka, nekaj povsem drugega, kot so bili dotlej večinoma »napihnjeni« in »mišičasti« športni avtomobili. Oblike takšnih avtomobilov se je prijel vzdevek »klinasti dizajn«.
Tipični predstavnik omenjenega dizajna je bil denimo prav pred kratkim na pričujočih straneh predstavljeni maserati boomerang, še pred njim na primer alfa romeo carabo, pa morda najbolj ekstremen izmed vseh, lancia stratos zero, ki je v višino merila vsega malenkost več kot 80 centimetrov, s čimer je bila tako nizka, da je bila zmožna zapeljati pod, denimo, večino zapornic na parkiriščih. »Ti avtomobili so bili oblikovani tako dinamično, da so bili, že tudi ko so stali pri miru na kakšnih razstavah, videti, kot da se peljejo s hitrostjo 150 kilometrov na uro,« jih je opisal nek zapis s torinskega avtomobilskega salona na začetku 70-ih let.
Težava vseh takšnih avtomobilov je bila le, da so bili zaradi raznih zakonskih predpisov celo preveč ekstremni, da bi dočakali serijsko proizvodnjo; če so jo, pa so bili seveda v primerjavi z originalom dodobra spremenjeni. No njihov vpliv na obliko športnih avtomobilov je bil kljub temu viden še desetletja kasneje in je pri marsikaterem še tudi danes. Pri čemer pa ne gre spregledati niti enega najbolj vplivnih takšnih avtomobilov in prispevka slovitega oblikovalca Giorgetta Giugiara k tovrstnemu načinu oblikovanja – porscheja tapira. »Še enajst let kasneje mi je tapiro služil kot glavni navdih pri oblikovanju DMC deloreana,« je kasneje razložil Giugiaro, ko je ob neki priložnosti govoril o legendarnem »časovnem stroju« iz filmov Nazaj v prihodnost.
Dajal občutek, da bo poletel
Porsche tapiro je sicer nastal na šasiji porscheja 914 oziroma volkswagna porscheja 914 – šlo je za, recimo mu, »povprečen« športni avtomobil s sredinsko vgrajenim motorjem, ki so ga skupaj oblikovali, proizvajali in oglaševali pri Volkswagnu in Porscheju, med letoma 1969 in 1976 pa so jih skupno izdelali skoraj 120.000. »Ideja je tako bila, če bi tapiro seveda dočakal serijsko proizvodnjo, da bi šlo za precej nekonvencionalen futurističen športni avtomobil, ki pa bi bil za razliko od drugih podobnih na voljo precej širokemu krogu kupcev in ne bil rezerviran le za ekstremno bogate,« govorijo zapisi iz tistega časa. A naposled je seveda ostalo le pri – ideji.
Kakor koli, osnova modela 914 je bila pri tapiru le nekoliko spremenjena s povečanjem širine koloteka zaradi večjih koles od originalnih. Giugiaro je ob tem uporabil ogromno stekla, ki je zavzemal veliko večino površine galebjih bočnih vrat, zanimivost avtomobila pa je bila tudi, da je zelo podoben, le malce manjši par galebjih vrat pokrival tudi zadaj sredinsko vgrajen motor (podobno kot pri malce prej predstavljenem serijskem avtomobilu de tomasu mangusti), s čimer je avto, ko je imel vsa vrata odprta, dejansko dajal občutek, kot da bo vsak hip poletel. No, tisto, po čemer se je tapiro razlikoval od kar lepega števila podobnih avtomobilov, pa je bilo dejstvo, da je šlo za povsem funkcionalen prototip, ki je bil pripravljen za vožnjo.
Zajel ga je ogenj
Za pogon tapira je sicer skrbel 2,4-litrski 6-valjnik s 164 kilovati (223 konji) moči, ki mu je asistiral 5-stopenjski ročni menjalnik, uradno najvišjo hitrost pa je dosegel pri 245 kilometrih na uro. Kljub temu, da se je še dobri dve leti po prvi predstavitvi leta 1970 na salonu v Torinu udeleževal različnih razstav, so ga vmes tako tudi kar precej vozili, a tudi navdušeni odzivi v domala vseh zapisih, v katerih se je pojavil, niso prepričali vodilnih pri Porscheju, da bi zagnali serijsko proizvodnjo.
Edini primerek je tako leta 1973, ko je bil del avtomobilske razstave v Barceloni, kupil neimenovani španski poslovnež, že leto kasneje ga je nato od njega odkupil v Madridu živeči znani argentinski skladatelj Waldo de los Rios, ki pa je imel z njim izredno smolo, saj je tapira med eno izmed voženj zajel požar, ki je dodobra uničil zadnji del avtomobila. Po samomoru lastnika leta 1977 je njegova žena razbitino avtomobila pustila na dvorišču njune madridske hiše, kjer je, skupaj z nepremičnino, naslednji dve desetletji stal nedotaknjen. Ko so ga 20 let kasneje slučajno odkrili, so o tem obvestili tudi Italdesign (oblikovalski studio, za katerega je delal Giuguiaro), pri katerem pa so se odločili, da ga ne bodo obnovili in ga v svojem muzeju zdaj hranijo takšnega, kot je ostal po omenjenem požaru.
