A osebno se mi je zdel simbolni konec velike Pogačarjeve dveletne ere na touru, predvčerajšnjim, v četrtek na 18. etapi, ko mu je Danec po padcu ponudil roko, potem pa ga je ob veliki pomoči sotekmovalcev iz Jumbo Visme še enkrat premagal, tokrat za več kot minuto. Televizijski in radijski komentatorji so bili navdušeni nad potezo Danca, so pa bolj usposobljeni opozarjali, da je Vingegaard za vzpon pravzaprav potreboval Pogačarja, potem, ko je ujel svoje pomočnike, pa mu je ušel. Viteštvo, ki so ga občudovali naši komentatorji se je tako razblinilo na prvih klancih, ko je dobil danski kolesar nazaj svoje pomočnike. In nanizal nove sekunde, s katerimi je povečal prednost pred Pogačarjem, ki svojih pomočnikov praktično nima več. Viteštvo bi recimo bilo, če bi se Vingegaard odrekel svojim pomočnikom: v četrtkovi etapi so mu v končnem delu dirke ostali kar trije. Pogačar pa je bil sam.
Še nekaj besed o viteštvu v športu bomo zapisali. Znano je, da navijači nogometnega kluba Olimpija ne marajo novih lastnikov, ki jih predstavlja nemški poslovnež Adam Delius. Pred časom so prišli na tiskovno konferenco in slikovito opravljeni, pa tudi zamaskirani, glasno godrnjali nad stanjem v klubu. A Deliusu si niso upali ničesar narediti. Lahko bi se vprašali, kje so bili privatni ali državni varnostniki, da bi zaščitili prisotne, a v bivših državah Jugoslavije in podobno je seveda v Sloveniji, je pač tako, da imajo nogometni navijači drugačen način navijanja, kot na zahodu. Milo rečeno, bolj so agresivni. Kar se je pokazalo na tekmi Olimpije s predstavnikom Luksemburga Differdange 03. V noči pred tekmo so z raketami osvetlili hotel, kjer so bili nastanjeni gostje, da ne bi preveč mirno spali. Na sami tekmi pa so z dvema detonacijama opozorili, da imajo dovolj orožja za kakšno manjšo vojno. To, da so s tem poškodovali sedem ali osem let starega pobiralca žog je zanje očitno zgolj kolateralna škoda. Ali, kot je mirno zapisal naš edini športni dnevnik: »Še nekaj časa mu bo zvonilo v ušesih.« Morda otrok razen nekaj solz in sovraštva do športa res ne bo čutil večjih posledic, prav viteško pa tovrstno vseeno navijanje ni.
Naj se za trenutek spet ustavimo pri nogometnem klubu Olimpija. Novi lastniki, ki so klub kupili od Milana Mandarića, naj bi bili staremu lastniku dolžni še kakšen milijon evrov, a so se odločili, da tega ne bodo plačali, ker naj bi bil Mandarić denar dolžan njim. Toda. Ali sploh imajo denar? Nogometaši Olimpije, ki bi morali s povratne tekme v Luksemburgu odpotovati v četrtek zvečer ali najkasneje v petek zgodaj zjutraj, so se v Ljubljano vrnili v nedeljo zjutraj. Menda so jim zaklenili oziroma zaprli letališče. Lahko bi se pošalili in rekli, da so v Ljubljani slabo spali Luksemburžani, v Luksemburgu pa Ljubljančani. Pa verjetno ni šlo za maščevanje. Novo vodstvo, novi lastniki Olimpije pač nimajo ne logistike, ne denarja za poti po Evropi.
Očitno je za viteštvo v športu dovolj že to, da imajo lastniki dovolj denarja, da pokrijejo svoje osnovne stroške, letalske karte, plače športnikov, elektriko, vodo, športne terene, varnostnike. In če se vrnemo na dirko po Franciji, bi lahko rekli, da imajo moderna moštva vse to in še več. Odkar so v modernih časih zraven arabski lastniki, ki, kako paradoksalno, z naftnim denarjem podpirajo enega bolj ekoloških športov, profesionalnim kolesarjem nič ne manjka. Ne pri pogojih za treninge, ne pri honorarjih. Ko bomo v naslednjih dneh prebirali čustveno obarvana besedila o zmagah in porazih naših najboljših kolesarjev, ne pozabimo, da so za svoje ekstremne uspehe dovolj dobro plačani. Pogačar, če smo prav razumeli sicer komplicirano zapisane pogodbe, ki so se pojavile v javnosti, vsako leto zasluži pri UAE pet milijonov evrov neto. Dodatno dobiva nagrade, koliko mu prinesejo drugi pokrovitelji, seveda ni za javnost. In tako bo do leta 2027. Do leta 2025 pa bo Primož Roglič član Jumbo Visme, njegova letna plača je menda okoli dva milijona evrov.
Je to še viteško? So številke oziroma denarji, ki jih služijo najboljši športniki na svetu še realni? Naša najboljša kolesarja sta v primerjavi z najboljšimi v nogometu, košarki, hokeju na ledu, baseballu pravzaprav reveža. Nekateri najboljši, med njimi je tudi kak naš športnik, so že zaslužili sto milijonov evrov in več. In kaj bi bilo, če ne bi hoteli več nastopati, če bi hoteli več denarja? Nič. Kupil bi jih kak drug arabski ali ameriški milijarder in se z novim zvezdnikom pohvalil svojemu konkurentu. Ko se je po svetu širila korona smo izračunali, da Lionel Messi, zdaj že malce postarani mojster za žoganje, zasluži približno toliko kot 2200 zdravnikov, da zadevo aktualiziramo, lahko rečemo, da Messi zasluži vsaj toliko kot 5000 gasilcev. Lahko se prerekamo, kaj je bolj viteško, gasiti požare ali driblati nasprotnike, se pa gotovo strinjamo, koga letošnje poletje bolj potrebujemo.
