V glavnem mestu Vojvodine, ki se ga zaradi bogate kulturne zgodovine drži vzdevek »srbske Atene«, se bo do konca leta v okviru Evropske prestolnice kulture zvrstilo približno 4000 dogodkov. Trenutno tako v Novem Sadu med drugim poteka mednarodni zborovski festival Pojoči mostovi, do konca meseca bo na ogled mobilna multimedijska instalacija Podnebna kapsula, ki obiskovalcem s pomočjo prepleta znanstvenih dejstev ter umetniških intervencij ponuja intenzivno izkušnjo vpogleda v podnebne spremembe, pred kratkim se je odprla razstava novosadskega kiparja Nikole Mature Od hrupa do zvoka, kjer so zbrana glasbila, izdelana iz vojaških odpadkov.
Prejšnji mesec pa se je tam tretjič zapored zgodil Avtonomni festival žensk (AFŽ), sicer sploh prvi feministični festival v Novem Sadu. »Naš glavni namen je promocija ženskih umetnic in spodbujanje povezovanja različnih feminističnih in njim podobnih organizacij, ki pomagajo ljudem na družbenem robu. Naslavljamo pomembne teme, kot so feminizem, antifašizem in varovanje okolja,« pojasni vodja festivala, novinarka in aktivistka Milica Kravić Aksamit. »Nekaterim pomeni ta festival predvsem korak iz ustaljenega ritma, zato imamo tudi veliko koncertov – ljudem, ki sicer morda ne bi obiskali feminističnega festivala, z njimi ponudimo priložnost, da ga izkusijo.« Obisk je zelo dober, še pristavi – na tržnico, razstave, pogovore, predstave in koncerte večinoma ženskih alternativnih in pank izvajalk pride tudi po tisoč ljudi. Toda proti koncu festivala jo je vendarle malo skrbelo muhasto poletno vreme. »Razlika med Ljubljančani in Novosadčani je ta, da greste pri vas na kulturni dogodek tudi v primeru, da malo dežuje, pri nas pa se ljudje ob prvih kapljah poskrijejo.«
Krepitev skupnosti, ki izgoreva
AFŽ so obiskale tudi organizatorke kar dvajsetih različnih feminističnih festivalov iz regije, med njimi je bila Urška Jež, izvršna producentka ljubljanskega festivala Mesto žensk, ki je za kolegice iz nevladnih organizacij organizirala delavnico o izgorelosti. »V Sloveniji se zdaj veliko govori o izgorelosti v nevladnem sektorju, a še vedno premalo,« je poudarila. »V terenski raziskavi na Poljskem, v Hrvaški in v Sloveniji smo ugotovile, da se je petdeset odstotkov sogovornikov in sogovornic iz nevladnih organizacij doslej že srečalo z izgorelostjo. Veliko je sistemskih okoliščin, ki še povečujejo tveganje zanjo in bi jih bilo treba spremeniti.« Nevladni sektor se med drugim sooča z izrazito kadrovsko podhranjenostjo, administrativno preobremenjenostjo in prekarnimi delovnimi razmerami.
Tisti, ki se ukvarjajo z žrtvami nasilja in drugimi ranljivimi skupinami, doživljajo še dodaten stres. »Ključno je, da odpiramo prostor, kjer se lahko o tem pogovarjamo, kajti stres se zapiše v tvoje telo. Tudi kolegice iz drugih držav delajo v nemogočih produkcijskih pogojih. Z njimi smo delile orodja in znanja, ki smo jih razvile; to je bila odlična priložnost, da smo dale nekaj skupnosti,« razmišlja Urška Jež.
Spregovoriti je treba odkrito
»Feminizem je kot žuželka,« pa meni Milica Kravić Aksamit. »Žuželke se nam zdijo grde, ne maramo jih, uničujemo jih in ubijamo, toda v resnici so lepe, raznovrstne in koristne. Nekateri ne razumejo njihovega sveta, kot ne razumejo feminizma.« Že od samega začetka je zato zaščitni znak AFŽ žuželka, ki jo ima vodja festivala v pisanih barvah tudi tetovirano na hrbtu. »Za nas je nadvse pomembna naša oblikovalka z umetniškim imenom Marinuš, ki je zasnovala tudi letošnjo podobo žuželk. Zlasti te, ki so v velikem formatu izdelane iz papirja in prilepljene na steno, so s svojo privlačnostjo glavna atrakcija, pred njimi se vsi fotografirajo za družabna omrežja.« Sploh se ji zdi beseda žuželka prelepa – v ustih kar zabrni, vsak velik potres pa se najprej začne z brnenjem.
Na festivalu so med drugim predvajale tudi film Quo vadis, Aida? sarajevske scenaristke in režiserke Jasmile Žbanić iz leta 2020, ki ga doslej v Srbiji skorajda ni bilo mogoče videti; na ogled je bil samo v Novem Pazarju, kjer živi velika muslimanska skupnost. »Nekoliko nas je skrbelo, kako se bodo ljudje odzvali na film, ki tematizira pomor v Srebrenici, toda cilj našega festivala je, da spremenimo stvari na bolje,« razloži njihovo drzno odločitev. »In kar nekaj obiskovalcev nas je spraševalo, ali bo še kakšna projekcija.«
A zakaj bi bilo sploh sporno, da se v Srbiji predvaja film, ki je prejel več nagrad, tudi za evropski film leta, in bil nominiran za tujejezičnega oskarja – v njem pa v osrednjih vlogah nastopata Novosadčana Jasna Đuričić in Boris Isaković? »Zaradi vladajoče Srbske napredne stranke preprosto ne moremo obračunati s preteklostjo. Naši politiki se na zunaj kažejo evropski, toda znotraj so radikalni. Znana Vučićeva izjava iz devetdesetih let je, da šele sto muslimanov odtehta enega Srba, danes pa se kultura nasilja in kriminala oblasti le še krepi. A čas je, da odkrito spregovorimo o nekaterih poglavjih iz minulih desetletij,« poudarja nekdanja novinarka RTV Vojvodina, ki je tudi za RTV Slovenija večkrat spregovorila o težkih razmerah za neodvisno novinarstvo v domovini. Ker se je naveličala opazovati, kako gredo stvari le še na slabše, korupcija pa narašča, se je nedavno preselila v Ljubljano, kjer začenja novo življenje. Žuželka je tako odletela, ob vseh cvetlicah pa je s trdovratnimi koreninami ostal tudi plevel.
