Med drugim so jo v 13. stoletju opustošili Mongoli, velik del dežele so v 14. stoletju okupirali Litovci, ki so vajo v 15. stoletju ponovili v sodelovanju s Poljaki. V 18. stoletju jo je k Rusiji nasilno priključila takratna ruska vladarica Katarina Velika. V 19. stoletju zgodovina beleži naraščanje ukrajinskega nacionalizma, ki se je nadaljevalo v 20. stoletje. Slednje kaže na to, da Ukrajincem v carski Rusiji niso ravno cvetele rožice. Leta 1917, v času, ko je divjala prva svetovna vojna in se je v Rusiji zgodila velika boljševistična revolucija, so Ukrajinci izkoristili priložnost in ustanovili samostojno republiko, ki pa ni bila dolgega veka. Rusi so si jo na silo znova podjarmili in spremenili v eno od sovjetskih socialističnih republik. Neodvisnost si je ponovno pridobila šele z razpadom Sovjetske zveze leta 1991. Tako bi na zelo kratek in strnjen način v nekaj stavkih opisali zgodovino Ukrajine. Precej bolj podrobno je o težavah Ukrajine pod rusko oblastjo in njene odnose s preostalimi slovanskimi narodi v enem od svojih številnih del pred dobrim stoletjem opisal ukrajinski sociolog, pesnik, politik, publicist in minister v kratkotrajni ukrajinski vladi Mikita Juhimovič Šapoval (1882–1932) iz regije Doneck, kar je v nekaj nadaljevanjih povzel tudi v ZDA izhajajoči slovenski časopis Proletarec.
Program ukrajinske vlade
Ministrski predsednik Lisogub je v nekem intervivu izjavil, da se smatra sedanja ukrajinska vlada samo za provizorično vlado in da ima namen vzdržati mir in red v državi. Po izvršenih volitvah bodo zastopniki ljudstva odločali o bodočnosti dežele. Ukrajina bo ostala samostojna. Z Veliko Rusijo stoji Ukrajina v vojni. Sedaj se vrše v Kijevu pogajanja za mir. Državni jezik ostane ukrajinski. Narodna manjšinjska ministrstva se bodo razpustila. Vlada se posvetuje sedaj o volilni pravici. Mestna in privatna avtonomija se bo reformirala. V provinciji vlada z malimi izjemami mir. V resnejših slučajih so okrajni glavarji upravičeni nastopati z vojaško silo.
Slovenski narod, 13. maja 1918
Ukrajinci zavzeli Kijev
LDU. Stanislavov, 23. (DunKU.) Ukrajinski tiskovni urad poroča: Položaj na ukrajinski fronti je zadovoljiv. Ustaši, ki so prijazni direktoriju ukrajinske ljudske vlade, so zavzeli Kijev. Ruski boljševiki se drže samo še na enem tovornem kolodvoru. Od Kijeva do Konotopa na železnici proti Moskvi imajo ustaši vso progo v rokah.
Naprej, 24. aprila 1919
Ukrajina in Slovani
Op. ur. Tekom vojne in po njej so nastale po svetu mnogovrstne izpremembe, o katerih se sodi v širših krogih na zelo različne načine, in skoraj večkrat krivo kakor prav. Med deželami, ki so postale samostojne, je tudi Ukrajina. Dasi so Ukrajinci ali Malorusi velik narod, je o njih razmeroma malo znano in mnenja, ki se izrekajo o njih, o njihovi politiki, o njih stremljenju in o njih bojih, so zaradi tega včasi neverjetno napačna. (…) O Slovanih je ognjevito govoril M. Bakunin, velik ruski revolucionar, zahtevajoč: Osvoboditev Poljske, Ukrajine od ruskega jarma, iz »ječe narodov«, kakor je imenoval Rusijo v svoji znameniti poslanici Slovanom. (…)
Le ruski slavjanofili so tako cinični, da morejo na eni strani gobezdati o osvoboditvi »Slovanov« izpod turškega, avstro-ogrskega in nemškega jarma, na drugi pa doma zatirati Poljake, Ukrajince, Beloruse in tucate drugih narodov. Kdo je storil silo Poljski in jo cinično razdelil z Nemčijo in Avstro-Ogrsko? Kdo je delil Ukrajino najprej s Poljsko (v 17. stoletju) in potem z Avstro-Ogrsko? Slovanska, bratska, pravoslavna, veleposestniška Rusija. (…)
Slavjanofilstvo se je izpremenilo v idejo političnega zedinjenja vseh slovanskih narodov pod rusko suverenostjo. Kakšen trden temelj je imela ta ideja, o tem ni treba govoriti. Znano je, da so proti njej protestirali štiri slovanski narodi: Poljaki, Ukrajinci, Belorusi in Bolgari, ki so v praksi občutili ceno ruskega slavjanofilstva. (…)
Proletarec, 1. julija 1920
Ukrajina in Slovani (Nadaljevanje)
(…) Tudi če bi živeli na Balkanu neslovani, bi bila Rusija smatrala njih osvoboditev za svojo nalogo. Rešujoča Slovane je Rusija zasedla Kavkaz, drzno prevarila Gruzine, Tartare, zatirala Finsko, Estonsko, Litvo. Kakšno vlogo igra tukaj osvoboditev Slovanov? (…) Ukrajina in bela Rusija se bojuje še vedno z ruskim carizmom in imperializmom. Pri zapadnih Slovanih še vedno plamti boj in preliva se sveža kri, in sicer ne od Nemcev ali Turkov, ampak od bratov Slovanov. (…) Historično razmerje Rusije do Ukrajine je grozna tragedija. Po prostovoljni pripojitvi na podlagi realne unije Ukrajine z moskovsko državo leta 1654 se je takoj pričela politika takega nasilstva, da je težko govoriti o tem. (…) Leta 1873 so pravoslavni veleposestniki – Slovani – izpremenili ves svobodni ukrajinski narod, ki se je bil tako mogočno upiral poljskemu tlačanstvu, v tlačane. Veleposestniška, slovanska Rusija je oropala naš nesrečni narod: Uničila je celo ime, jezik je izpodrivala, kulturno delo preganjala. Vse do leta 1906 niso mogli Ukrajinci ne pisati ne govoriti v svojem jeziku. Ukrajinske šole so bile odpravljene v 18. stoletju in do velike revolucije leta 1917 niso imeli Ukrajinci ne ene svoje šole v slovanski Rusiji!
Proletarec, 8. julija 1920
Ukrajina in Slovani (Nadaljevanje)
(…) Zato so Ukrajinci sovražili in sovražijo Rusijo, »slovansko«, veleposestniško Rusijo. Kar je za Čehe Avstro-Ogrsko in Nemci, to je za Ukrajince stara Rusija in »bratje« Rusi.(…) Poskusite Čehu dokazati nujnost spojitve Češke z Avstrijo, in Čeh postane vaš nepomirljiv sovražnik. In vendar so Čehi imeli pravico v Avstriji razvijati svojo narodno kulturo, medtem ko ne smejo Ukrajinci v Rusiji niti pomisliti na tako svobodo. (…)
Proletarec, 15. julija 1920
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib