Lana, prvoosebna pripovedovalka, na prvi paradi ponosa v Sarajevu leta 2019 sreča prijatelja iz mladosti Emirja. Lana je ena izmed desetine tisočev, ki so med ali po vojni zapustili Bosno, se v tujini celo dobro »ujeli«, a ob obisku domovine vedo, da je njihova »duša prišla domov«. Ta razcepljenost med tam in tu, med eno in drugo kulturo, je njihova nova usoda, ki se kdaj kaže kot prednost, kdaj kot izgubljenost ali slaba vest pred onimi, ki so umrli ali ostali v Bosni, pa spet kot nekakšna osvobajajoča se drsna pozicija, odrešena Enega. A cena je vedno tudi potlačitev, ta stalna spremljevalka preživelcev. »A veš, da se midve nikoli nisva pogovarjali niti o eni travmatični izkušnji iz vojne?« reče Lani sarajevska prijateljica.
Lana živi med spomini, lepimi in strašnimi, in Emir je tanka rdeča nit, tista ljubezen, ki so jo pretrgala čudna vojna naključja, tako kot ju naključja potem spet povežejo. A tisto, kar Adriana Kuči najprej postavi pod luč, je Lanina ločitev, pot v svobodo iz zakona z nasilnim, psihopatskim mariborskim poslovnežem, ločitev, ki kot nekoč topovi nad Sarajevom preti, da jo bo razstrelila, če bo mož v zadnjem trenutku doživel še kakšno »epizodo«. Ta pritisk, ta neizgovorljivi strah in otrplost je ponovitev vojne, je njena vojna v mirnodobnem času, ponovitev krmarjenja med nemočjo in vzniki odločnosti, poguma, in je pisateljičin opomin, da ima nasilje domicil najprej in predvsem v domu, preden se zlije čez celotno družbo.
Ime mi je Sarajevo je kolažni roman, ki v krajših sekvencah preskakuje iz sedanjosti pripovednega časa (realno pa kovidnega, ki je v Adriani Kuči zbudil pisateljico) v različna pretekla obdobja in nazaj v sedanjost, iz Sarajeva v Maribor in nazaj, avtorica pa jih dosledno opremlja z naslovi o kraju in času dogajanja. Ta kronološki zemljevid dogajanj skozi čas in prostor prekinjajo poglavja intimističnega glasu s ponavljajočim se naslovom Ime mi je Lana, kot nekakšno zaklinjanje, s katerim brani in utrjuje ogroženo identiteto in jo hkrati dograjuje tudi onstran družbenih determinant spola, nacionalne pripadnosti in socialnega statusa.
S tem je seveda povezano tudi vprašanje samopodobe, ki je pri ženski dvakrat naporno. Na eni strani javne, poklicne (samo)podobe in dvoma v to, da zmore, tudi potem, ko se reši moža, na drugi strani pa seveda ženske samopodobe – ki jo Kučijeva obravnava s simpatičnim humorjem: »O teži ne bi. Mislim, lahko, ampak še nikoli nisem bila iskrena. Da se razumemo, pametno se zlažem, samo kakšnih pet kilogramov v minus.«
Šibka točka knjige je zasilno povezovanje koncev, kjer zaljubljenca dokončno, tako rekoč krvno združi ledvica, ki jo Lana daruje njegovi hčerki, v švicarski bolnišnici, ki jo plača premožna prijateljica. Tisto, kar jo dela zanimivo, pa je na eni strani dobro ujeto življenje najstnikov v vojnem času, na drugi pa spontana distanca, nepretenciozna refleksija in tudi nekakšen zamolk dogodkov, ki jih le nakaže, a ostajajo tam, od koder prihajajo: v polju neizrekljivega.