V tem smislu razumem tudi tri skladbe z Mutijevega sporeda, še posebej Bizeta in Ljadova. Bizetova »Rimska simfonija« je simfonično neizrazita, a vendarle do potankosti izdelana v mehkih zvočnih parfumih in melodičnih zavojih, ki neprenehoma pojejo in izdajajo prvenstveno opernega skladatelja. Muti v takšno »pojočo« simfonijo ni poskušal posegati in iskati bolj poudarjenih dramatičnih mest, zaostritev, ki bi izhajale iz motivičnega dela. Orkester je zvočno prečistil in ga nato z drobnimi agogičnimi vzgibi in premišljenimi dinamičnimi niansami gladko vodil, da je glasbeni tok tekel z nenavadno samoumevnostjo. Takšna samoumevnost pa je bila vedno tudi »lepotno« osmišljena – svoje vrednosti ni črpala iz izpeljav, prehodov in kontrastov, temveč iz melodičnih vzdihov, mehkega simfoničnega tepiha. Seveda se je znala dirigentova muza tudi zbuditi – v Finalu, kjer je mehkobo prežarjalo tudi bolj duhovito žuborenje. Vse to je nato dirigent ponovil tudi v kratki orkestracijski skici Ljadova. Uročeno jezero ni prinašalo kakšnih mističnih podtonov, bolj je v ospredje ponovno stopala mehka sonornost, zlitost vseh orkestrskih skupin, ki v partituri Ljadova samo nakazujejo začetke melodičnih linij, te pa nato vedno znova potonejo v ponavljajoči se barviti harmonski kadenci in zvenskih odtenkih.
Več dramatike prinaša Lisztova najbolj znana simfonična pesnitev, toda tudi to je Muti previdno razčlenil. Uvodno glasbeno vprašanje oziroma predstavitev tematike, ki kasneje doživlja najrazličnejše transformacije, je bila preudarna, poglobljena, naslednje epizode izrazito lirične, zato je toliko bolj izstopila počasna mogočnost trobilnega odseka. Muti v Lisztovi uspešnici ni hlastal za efekti in hitrimi poživitvami, temveč je pred nami počasi razgrinjal zvočno urejeno fresko, v kateri je bilo ponovno veliko priložnosti za melodično »petje«. Dirigentovi gibi morda niso močni ali ekscentrični, a v svoji odmerjenosti natančni in muzikalno prefinjeni.
Slišati je bilo mogoče kak intonančni zdrs mladih glasbenikov, ki pa so kot celota delovali kot homogeno telo. Moč dirigenta je bila podobno kot pred dnevi izrazita, kristalizirala se je v zelo osebno, razpoznavno umetniško izjavo.