Nova zbirka esejev Midva ne bova rešila sveta! je še eno v seriji del filozofa Tomaža Grušovnika, s katerimi se avtor loteva problemov našega vsakdanjega življenja. Po knjigi esejev o življenju v času korone Karantenozofija in pa monografiji Hotena nevednost, v kateri se sprašuje o vlogi namernega izogibanja resnici pri našem razumevanju in ravnanju, je prišla še hitro prebavljivih 160 strani dolga knjiga o teorijah zarote. Zagnan bralec jo lahko od platnice do platnice prebere že v enem dnevu.
Iz spletnih kloak v vsakdan
Pisanje o teorijah zarote se je v zadnjih letih močno razbohotilo. Razumljivo, saj se je ta fenomen iz zakotnih forumov svetovnega spleta prebil v vsakdanje pogovore. Zaradi uspešnosti teorij zarot pri nagovarjanju posameznikov so se še nedavno znala nerodno zaplesti tudi tako banalna opravila, kot je obisk kavarne s prijatelji. Po knjigah o zgodovini teorij zarot, o naših psiholoških vzgibih, ki jih delajo privlačne in prepričljive, ter o učinkih, ki jih imajo na družbo, se Midva ne bova rešila sveta! loti raziskovanja tega pojava s filozofskega vidika, a hkrati je možno knjigo obravnavati tudi na drugačen način – kot enostaven vstop v nekaj najpomembnejših filozofskih idej in konceptov, ki so zapakirani v okusne grižljaje zabavne in vsem znane tematike. Eseji, ki tvorijo knjigo, so spisani jasno in razločno, s ščepci razkrivanj zdrsov v napačno mišljenje iz avtorjevega osebnega življenja. Kljub lahkotnosti pa besedilu ne manjka poučnosti.
»Zdelo se mi je, da je mogoče pojav teorij zarot zelo fino interpretirati s filozofskimi orodji,« prizna Grušovnik. »Po drugi strani pa sem imel občutek, da se lahko s tako analizo teorij zarot pokaže tudi moč filozofije – da ni relevantna zgolj v nekem akademskem kontekstu ali kompliciranih debatah o filozofiji znanosti, temveč tudi za slehernika. Še več, menim, da je slehernik vselej filozof oziroma skeptik, ki pa ima tudi impulz nekega teoretika zarote. In ta slehernik bi bil lahko boljši filozof, če bi se pozanimal o kontekstu in različnih načinih svojega mišljenja pri filozofski tradiciji. Ideje iz zgodovine filozofije lahko namreč posamezniku pomagajo razumeti njegov vsakdan – njegovo hipohondrijo, njegovo ljubosumje, navsezadnje tudi njegov strah pred teorijami zarot. In ljudem je to vredno povedati, ker imam občutek, da se je ta zavest nekako izgubila.«
Proti občutkom nemoči
Grušovnik, ki na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem poučuje etiko in predmete, povezane s filozofijo vzgoje in izobraževanja, bralca v desetih poglavjih popelje skozi analizo teorij »stricev iz ozadja« in vzgibov po prevzemanju vloge »narodnega heroja«, vprašanja, ali so teoretiki zarote moralni ali nemoralni, razmišlja pa tudi, kdo pravzaprav so teoretiki zarote in zakaj zase niso ravno teoretiki, še manj pa zarotniki. Dotakne se tudi vprašanja, kakšno vlogo igrata pri sprejemanju teorij zarote prepričanje v našo nemoč, celo strahopetnost, in občutek odčaranosti sodobnega sveta, konec koncev pa tudi tega, zakaj teoriji zarote pravzaprav niti ne bi smeli reči »teorija«. Za filozofsko oporo pri svoji analizi tega pojava Grušovnik na pomoč pokliče Sokrata in Aristotela, Descartesa, Kanta in Huma, Wittgensteina in Popperja, Sartra in Heideggra ter tudi bogato literarno tradicijo zarotniškega mišljenja, od Shakespearovega Othella pa do najslavnejšega borca z mlini na veter, Cervantesovega Don Kihota. Bralca naj pri tem nikakor ne zavede naslov knjige: kot pojasni Grušovnik, je namreč prav prepustitev takšnemu razpoloženju in opuščanje lastne odgovornosti ena od kraljevskih poti, da si svet osmislimo skozi perspektivo take ali drugačne, lahko tudi zelo osebne teorije zarote.