Prihajajoči film o Amy Winehouse bo drugi biografski film o njej. Prvi je izšel leta 2015, v njem pa so uporabili številne njene zasebne posnetke, kot na primer posnetek njenega petja na rojstnodnevni zabavi, ko jih je štela 14. Obenem je njen oče Mitch Winehouse leta 2012 napisal knjigo Amy, moja hči, ki je bila prodajna uspešnica, medtem ko je bil nad prikazom sebe v dokumentarcu ogorčen, češ da so avtorji zmanipulirali njegove izjave. Izpadel je oče, ki je hčerko silil v nastopanje, čeprav je bila v psiho-fizično nestabilnem stanju. Winehousova je težave kazala že prej, največje pa je imela na koncertu v Beogradu, junija 2011, ki je bil njen zadnji. Na nastopu je pela zgolj sporadično, pretežno je pa na odru ignorirala dogajanje. Nadaljevanje turneje je bilo odpovedano.
Mesec dni kasneje je umrla in se pridružila klubu 27, ekskluzivni druščini pop zvezdnikov, ki so umrli, preden so napolnili 27 let, in ki ji načeljujeta Jimi Hendrix in Janis Joplin. Zvezdnik, ki je bil pred njo zadnji pridruženi član, je bil Kurt Cobain iz zasedbe Nirvana, ki je kot letnik 1967 svet zapustil leta 1994. Od časov grunga, ki je imel smrtonosno rock'n'roll izročilo malodane zapisano v ustavo, zaradi česar Cobain ni edina grunge žrtev, do primera Amy Wainehouse rock'n'roll ni pokončal nobene slavnejše mlajše žrtve.
Bes ob prvem albumu
Po grungu so se navade generalno spremenile. Iz alkohola in trdih opiatov se je prešlo na vodo, zasedbe iz novega tisočletja, kot so Coldplay, Green Day, Muse, Nickelback, Kings of Leon, Foo Fighters, Queens of the Stone Age in še kdo, pa so bile v primerjavi z grunge problematiki zanesljive kot zaupanja vredni monterji. A marsikomu sorazmerno dolgočasne.
Seveda so obstajali kandidati, ki so bili na dobri poti, da končajo kot Amy. Glavni med njimi je bil Pete Doherty, vodja londonske zasedbe The Libertines, ustanovljene leta 1997. Ta je i. In kot se za fanta tistega časa spodobi, imel razmerje s Kate Moss in še nekaterimi drugimi javnimi lepoticami. V krajšem razmerju je bil tudi z Winehouseovo, ki je kot The Libertines živela v londonski četrti Camden, kamor se je preselila za tem, ko je pri 16 letih pustila šolo in se zaposlila kot novinarka na tiskovni agenciji za novice iz sveta zabave. V četrti Camden je tudi umrla in danes stoji tamkaj njen kip.
Winehousova, potomka taksista in farmacevtke judovskega porekla, se je od najstniških let preživljala sama. Vzporedno s pisanjem za tiskovno agencijo ji je uspelo postati tudi vokalistka v Nacionalnem mladinskem jazz orkestru, obenem pa je nastopala po klubih. Kmalu so so za njo zvedeli ljudje iz različnih založb, na koncu je pa prvo ploščo z naslovom Frank leta 2003 izdala pod okriljem založbe Island. Vse skladbe in besedila na albumu so njeno avtorstvo, vendar pa je bila sama nad izdelkom besna, ker so ji v studiu dosnemavali zadeve brez njene vednosti: »Albuma nikdar nisem slišala od začetka do konca, niti ga nimam v svoji zbirki. Marketing je bil zanič, promocija prav tako, vse je bilo razsulo. Jezi te, ker imaš opravka s številnimi idioti, ki so pa ljubki idioti. Takšni, ki jim ne moreš reči: 'Ti si idiot'. Ki sami vedo, da so idioti.«
Z albumom ji je vseeno uspelo zbuditi pozornost, saj je bila med drugim nominirana za glasbeno nagrado Brit v kategoriji za najboljšo žensko vokalistko oziroma za najbolj urban glasbeni izdelek. Tudi na angleški lestvici je prišla do 13. mesta, obenem se je pa na račun njega dobila nastop na jazz odru festivala Glastonbury, kot še na nekaterih festivalih.
Mamila pustila trajne posledice
Plošča Frank je bila lekcija, iz katere se je naučila, da mora kar se da kontrolirati ustvarjalni proces. Leta 2006 je izdala Back to Black, drugi, zadnji in ključni album svoje kariere. Leta 2007 je bil z 1,85 milijona prodanih primerkov najbolje prodajan album na otoku, skladba Rehab se je pa uvrstila med prvih deset tako v Angliji kot v ZDA. Kot marsikatera druga velika pevka tudi Amy Winehouse ni imela sreče v ljubezni, njena neposredna besedila na Back to Black so bila pa pretežno navdahnjena z Blake Fielderjem - Civilom, njenim partnerjem, ki se je v tistem obdobju odločil, da se bo vrnil k staremu dekletu.
Spoznala sta se v enem od camdenskih pubov. Fielder ni premogel glasbenih talentov, bil je asistent na snemanjih videospotov, obenem pa narkoman, ki se je udeleževal dogajanja v londonski klubski sceni. On je bil ta, ki je Winehousovo seznanil s trdimi mamili. Pred tem je uživala alkohol oziroma marihuano, sprememba je bila pa vidna tudi fizično. Winehousova je bila kot najstnica krepkejša punca, ki je že prej trpela zaradi bulimije, v zvezi s Fielderjem je pa izrazito shujšala.
Skupaj sta bila sedem let in se leta 2007, potem ko se je spet vrnil k njej, tudi poročila. Njuna zveza je bila incidentna, polna mamil, alkohola, fizičnih obračunov z okolico, težav s policijo in z aretacijami. Emine Saner, pevkina znanka, je v Guardianu zapisala: »Dajala je vtis, da verjame, da so njene odvisnosti od drog, pijače in moških ter izrazita emocionalna nihanja bistvenega pomena za njo kot umetnico.« Obenem ji je življenjski stil dajal identiteto, ki ji je bila pomembna. »To je za London in Camden Town,« je dejala v slavnostnem govoru leta 2008, ko je prejela pet grammyjev.
Bojda na prošnjo očeta Mitcha Winehousa, ki je v Fielderju videl glavnega krivca za težave svoje hčerke, se je par leta 2009 ločil. Tudi Pete Doherty je Fielderju napisal pismo, v katerem ga je rotil, da odide iz njenega življenja. Prvič je šla tudi na odvajanje od mamil, ki pa so na njenem telesu pustila trajne posledice. Načeto telo ni preneslo velikih količin alkohola, s katerim je kompenzirala opustitev mamil.
Amy Winehouse se je v zgodovino popularne glasbe vpisala z vsega dvema albumoma in z načinom življenja, ki je sledil izročilu 60. in 70. let. Nekateri jo razumejo kot žensko inačico Kurta Cobaina, obenem je bila pa navdih in smerokaz, kaj ja in kaj ne v primeru kariere ženskih izvajalk, kot sta Duffy ali Adele.