Zares redki so športniki, ki so uspešni v dveh ali celo več različnih disciplinah. Pa pri tem ne mislimo, denimo, na plavalce, ki nastopajo v različnih slogih ali na različnih dolžinah, enako ne na tekače, nenazadnje tudi ne na biatlonce, ki so v ta šport presedlali iz smučarskega teka. Ciljamo bolj na tiste posameznike, ki so bili uspešni v dveh povsem različnih športih. In priložnost, da postane eden takšnih, ima tudi Američan Devon Allen.
Čeprav je bil uspešen v ameriškem nogometu že na univerzi, si je 27-letnik v zadnjih letih ime ustvaril kot eden najboljših šprinterjev z ovirami, njegov letošnji osebni rekord 12,84 pa je celo tretji najboljši rezultat v disciplini 110 metrov z ovirami vseh časov. No, da se vrnemo k ameriškemu nogometu – aprila letos je Allen podpisal profesionalno pogodbo s klubom iz lige NFL Philadelphia Eagles, glede na omenjen rezultat pa so vsi pričakovali, da se bo treningom moštva pridružil kot nosilec zlate kolajne s svetovnega atletskega prvenstva, ki te dni poteka v Eugenu. A ustavilo ga je nekaj, kar zdaj sproža številne debate v atletskih krogih in tudi širše. Diskvalifikacija zaradi prehitrega štarta, namreč. Kar seveda v šprinterskih disciplinah ni nič nenavadnega, je pa toliko bolj to, da je s prostim očesom njegov prehiter štart v finalu teka na 110 metrov nemogoče opaziti. Številne video analize namreč kažejo celo, da Allen ni prvi krenil s štarta, naprave, ki vse skupaj merijo, pa so pokazale, da je štartal za najmanjši še izmerljiv delček sekunde, ki pomeni napačen štart – za 0,001 sekunde oziroma tisočinko sekunde!
Različni sistemi
Pravila Mednarodne atletske zveze namreč pravijo, da od trenutka, ko štarter sproži pištolo, do tega, da tekmovalci slišijo zvočni signal, mine 0,1 sekunde, zato se takrat lahko odrinejo s štartnih blokov. Vsak štart tekmovalca, ki se zgodi pred tem, štejejo za napačnega, senzorji v Allenovem štartnem bloku pa so zabeležili, da ga je zapustil 0,099 sekunde po zvočnem signalu. Kot omenjeno torej 0,001 sekunde prehitro. Težav pri vsem skupaj pa je kar nekaj in jih različni strokovnjaki izpostavljajo že dlje časa. Drew Harrison, profesor športne biomehanike na Univerzi v Limericku in trener v irski atletski državni reprezentanci je denimo že večkrat poudaril, da je več študij skozi leta pokazalo, da imajo različni atleti precej različne reakcijske čase. »Mednarodna atletska zveza je nazadnje nastavila reakcijski čas na 100 milisekund, lepo okroglo število, ki daje manevrski prostor različnim časom, ugotovljenim v teh študijah,« je v teh dneh še enkrat poudaril Harrison in kot težavo izpostavil, da tehnologija, ki jo uporabljajo pri merjenju reakcijskega časa, ni standardizirana.
»Gre za globoko kompleksno zadevo. Reakcijski čas je nekaj, kar je sicer s tehnologijo lahko izmeriti in zabeležiti, Mednarodna atletska zveza pa je sprejela in dovolila različne sisteme, ki štarterjem omogočajo asistenco. Težava pa je v tem, da gre za različne vrste tehnologij, da ni nobene prave regulacije v zvezi s tem, katero točno se uporablja, ali gre za senzor sile, merilnik pospeška...,« je še povedal Harrison in dodal, da merilniki sile (ki določijo, ali se je tekač odrinil prehitro) le-to izmerijo na podlagi različnih algoritmov, podjetja, ki jih izdelujejo, pa so o svojih algoritmih precej skrivnostna.
Najprej reagirajo roke
Razlog, zakaj dovoljujejo različne tehnologije, je v teoriji sicer precej na mestu in izpade pošten – Mednarodna atletska zveza se namreč želi izogniti monopolnemu položaju pri tehnologiji, ki odloča o pravilnem štartu. »Po drugi strani pa vemo, da nekateri sistemi zaznajo drugačen reakcijski čas kot drugi. Da nekateri algoritmi v različnih sistemih zaznajo reakcijo kasneje kot drugi. In to je gromozanska težava,« je dodal Harrison, ki je s svojo ekipo v zadnjih letih analiziral preko 8000 reakcijskih časov ob štartu in izračunal, da je povprečni odzivni čas nog, ki ga zabeležijo senzorji, 115 milisekund, pri nekaterih tudi manj kot 100 milisekund, težava pa je, ker pri večini najprej reagirajo – roke. »Če merimo reakcijo na štartnih blokih, imamo veliko težavo, ker tako lahko izmerimo le reakcijo nog. Če bi želeli kaznovati tiste, ki reagirajo prehitro, bi morali namreč meriti prvo reakcijo na splošno. Naša raziskava pa je pokazala, da pri 99 odstotkih ta prihaja iz rok, ne nog,« je še razložil Harrison.
Prav to slednje pa je lahko pripeljalo do tega, da se po mnenju mnogih na posameznih posnetkih vidi, da so nekateri tekači na omenjenem finalnem teku reagirali celo hitreje od Devona Allena, le da je bil ta najhitrejši pri nogah. Še enkrat – za tisočinko sekunde prehiter. Tisočinko, ki je nemara kak drug sistem niti ne bi zabeležil, tisočinko, ki morda pomeni le, da ima Allen izjemen reakcijski čas in ne, da je štartal prehitro.
