Začetek svetovnega prvenstva v atletiki, ki sploh prvič v zgodovini poteka v Združenih državah Amerike, v Eugenu v Oregonu, so močno zaznamovali tudi slovenski nastopi, saj se je že v prvih treh dneh predstavila kar polovica slovenskih predstavnikov, pet od desetih, vse v ženski konkurenci. V kvalifikacijah pa so bile uspešne tri. Kljub temu da je preskočila le 4,35 metra, se je v finale najboljših 15 kot prva uvrstila skakalka ob palici Tina Šutej, v finale teka na 3000 metrov z zaprekami je Maruša Mišmaš Zrimšek napredovala z 11. izidom, potem ko je bila v svoji skupini druga z 9:17,14, v finale skoka v višino pa se je prebila tudi Lia Apostolovski, ki je delila 10. izid, preskočila je 1,90 metra. V kvalifikacijah troskoka je svoje nastope s 16. izidom (14,05 metra) končala Neja Filipič, na 400 metrov pa je s časom 52,67 izpadla Anita Horvat, ki jo na prvenstvu čaka še nastop v dvakrat daljši disciplini.
Energija se je vrnila, forma še ne
Glede na rezultate je bilo razpoloženje pri slovenskih predstavnicah seveda različno. Najbolj veseli sta bili Maruša Mišmaš Zrimšek in Lia Apostolovski. »Ritem je bil enakomeren in do zadnjih 100 metrov sem se dobro počutila. Tedaj se je začel sprint na polno in bilo je pravo olajšanje, ko sem bila druga. To je bila zaradi poškodb moja prva tekma v tej disciplini v sezoni, v finalu pa bom šla na polno, tako kot na olimpijskih igrah,« je za STA dejala prva, lani šesta na OI v Tokiu, ko je tekla državni rekord 9:14,84. Finalni nastop jo zdaj čaka v noči na četrtek, dan prej pa bo v finalu tekmovala Lia Apostolovski, ki je kar žarela od sreče: »Vedela sem, da sem dobro pripravljena, saj sem dobro trenirala. Pri vsakem skoku sem se potrudila, da nisem izgubljala energije na popravah. Uspelo mi je na najpomembnejši tekmi življenja doslej, na prvem svetovnem prvenstvu.«
Slabši nastop je medtem uspel Tini Šutej, ki je povedala: »Tehnično sem slabo opravila skoke. Zanič. Že na ogrevanju je bilo nekaj narobe s stojali v naši skupini in smo začeli 20 minut pozneje kot v drugi.« A se je zaradi na splošno skromnih izidov v kvalifikacijah kljub temu uvrstila v finale skoka ob palici, ki je bil ponoči po slovenskem času. Podobne sreče medtem ni bila Neja Filipič, pa čeprav bi tudi njej zadostoval izid (14,27 metra), ki ga je v tej sezoni zmogla že precejkrat. »Po prejšnjih tekmah se je moja energija vrnila, forma pa še ne. To bom skušala popraviti do evropskega prvenstva naslednji mesec v Nemčiji,« je povedala Filipičeva.
Konec legendarne kariere
V ospredju zanimanja prvega konca tedna je bil sicer eden izmed vrhuncev vsakega atletskega tekmovanja, moški tek na 100 metrov, na navdušenje domačih gledalcev pa je bil ta povsem v znamenju ameriških sprinterjev, ki so si razdelili vse tri kolajne. V tej disciplini se je to zgodilo šele tretjič v zgodovini svetovnih prvenstev, prav vsakič pa so si na tak način konkurenco pokorili Američani – pred tem v letih 1983 v Helsinkih in 1991 v Stuttgartu, ko je bil na najvišji stopnički obakrat Carl Lewis. Tokrat se je zmage z 9,86 veselil Fred Kerley, razlika med drugim Marvinom Bracyjem in tretjim Trayvonom Bromellom (oba uradno 9,88) pa je znašala vsega dve tisočinki sekunde. »Rekel sem, da bomo to naredili, in uspelo nam je. Na olimpijskih igrah so mi do zlata zmanjkale štiri stotinke, tokrat pa sem vse naredil prav. Videl sem, da je Bracy pred menoj in se je zgodaj nagnil naprej, sam pa sem izbral pravi čas in zaključil po svojih željah,« je povedal Fred Kerley, ki je postal edini atlet s kolajno na svetovnih prvenstvih tako na 100 kot na 400 metrov (v teku na en krog je bil leta 2019 v Dohi tretji), ob tem pa je 27-letnik eden izmed le treh tekačev (poleg rojaka Michaela Normana in Južnoafričana Wayda van Niekerka), ki se lahko pohvalijo s tekom pod 10 sekundami na 100 metrov, pod 20 na 200 in pod 44 sekundami na 400 metrov. Mimogrede: svoj nastop je zaradi poškodbe že pred polfinalom zaključil olimpijski prvak, Italijan Marcell Jacobs.
Poleg Kerleyja velja med končnimi odločitvami izpostaviti Etiopijca Tamirata Tolo, ki je v maratonu z 2,05:36 postavil najhitrejši čas na svetovnih prvenstvih, ter izjemen dosežek poljskega metalca kladiva Pawla Fajdka, ki se je veselil že petega zaporednega naslova svetovnega prvaka – pred njim je po številu zaporednih naslovov z enim več le še legendarni ukrajinski skakalec s palico Sergej Bubka, ki je bil najboljši med letoma 1983 in 1997. In ko že omenjamo legende: ta naziv si zagotovo zasluži tudi Američanka Allyson Felix, ki je na svojem zadnjem nastopu v karieri, v teku v mešani štafeti na 4 × 400 metrov, osvojila bronasto kolajno. To je bilo že njeno 19. odličje s svetovnih prvenstev, od tega ima kar 13 zlatih, s čimer je najuspešnejša atletinja v zgodovini SP. »To, da sem svoj zadnji nastop okronala s kolajno pred domačimi navijači, je nekaj posebnega. Kot tudi to, da je bila na tribuni moja hči Cammy. Ta večer bom za vedno nosila v svojem srcu,« je po tekmi povedala Allyson Felix. Svetovno prvenstvo v Eugenu je bilo že njeno deseto. Prvič je pri vsega 17 letih nastopila leta 2003 v Parizu, prvo kolajno je dve leti pozneje osvojila v Helsinkih, poleg omenjenih odličij s svetovnih prvenstev pa ima tudi kar 11 olimpijskih kolajn, od tega sedem zlatih.