Kot tudi v to, da je, če poenostavimo, lepota v očeh opazovalca. Pa bodimo kar konkretni: če bi morali sami podeljevati oblikovalske nagrade med manjšimi oziroma srednje velikimi športnimi terenci, bi se med prvimi zagotovo spomnili na minija countrymana in hyundaija kono. Na prvega kot na najbolj drugačnega in hkrati, kar je pravzaprav svojevrstna umetnost, najbolj brezčasno oblikovanega, na drugega pa kot na ta hip najbolj izstopajočega v smislu drznosti, futurističnosti, saj je predvsem po zaslugi agresivne prednje maske za naš okus to eden najbolj atraktivnih tovrstnih štirikolesnikov ta hip. A v avtomobilski debati v širši družbi smo pred dnevi na dopustu pri obeh mnenjih ostali osamljeni, drugi udeleženci pa so v prvi plan potiskali predvsem tiste, ki so oblikovno sicer skladni, a ne izstopajo.
Dobro, sami vztrajamo, da je drugačnost pri oblikovanju zgolj in samo velik plus, zagotovo pa smo oba avtomobila izpostavili tudi zaradi tega, ker smo se z obema pred kratkim družili na testnih terminih. Glede oblike smo mnenje torej že podali, kar se tiče notranjosti, pa je zgodba malce drugačna. Medtem ko mini, ki se je sčasoma dodobra digitaliziral, rdečo nit drugačnosti nadaljuje tudi pri voznikovem delovnem prostoru, je kona tam, navkljub temu, da je šlo za športnejšo opremsko različico N-line, eden bolj vsakdanjih avtomobilov. Lahko bi zapisali tudi eden bolj dolgočasnih, a ji zaradi izjemne ergonomije to dolgočasnost zlahka spregledamo. Vozniku je namreč vse pri roki, upravljanje z nastavitvami pa ne zahteva domala nikakršnega privajanja, saj je vse logično, dobro označeno in predvsem ločeno z več gumbi in stikali, kar pri številnih tekmecih pogosto zelo pogrešamo, za nameček pa je odlično odziven tudi zaslon na dotik. Čisto vse omenjeno velja tudi za minija, ki pa vse skupaj nagradi še z že omenjeno drugačnostjo, še kakovostnejšimi materiali in izdelavo ter (da, omenjali ga bomo vedno znova) vrtljivim gumbom, ki upravljanje še olajša. Presenetilo nas je le, da oba zaslona, osrednji in za volanom, nista nudila ravno najostrejše resolucije, zdelo se je namreč, kot bi imela nalepljeno nekakšno folijo, ki je vse skupaj malce zameglila.
Kar se prednjih sedežev tiče, so bili v obeh avtomobilih udobni, vseeno pa smo se bolje počutili v minijevih, enako je veljalo tudi pri sedenju na zadnji klopi, ki ga je bilo v devet centimetrov (4,3:4,21 metra) daljšem countrymanu več, večji (450:374 osnovnih litrov) in uporabnejši pa je imel tudi prtljažnik. A glavna razlika je prišla med vožnjo. Znano je, da so Minijevi avtomobili po tej plati težko dosegljivi, saj slovijo po občutku, ki zaradi odzivnega in natančnega volanskega mehanizma ter izjemne uglašenosti podvozja in vzmetenja s cestiščem pričara občutek vožnje gokarta. Večji in od tal malce bolj oddaljeni countryman se z običajnim po tej plati sicer težko primerja, a v konkurenci športnih terencev še vseeno izstopa, zato je bila vožnja z njim pravi užitek, za nameček pa je pozitivno presenetila tudi motorizacija, saj se je na papirju ne premočan 1,5-litrski bencinski trivaljnik z okroglimi 100 kilovati moči (136 KM) izkazal za več kot dovolj močnega v vseh pogojih, v kombinaciji s 7-stopenjskim samodejnim menjalnikom je bil odziven, tih, uglajen in tudi varčen, saj nam je na 100 kilometrih vožnje v povprečju porabil 6,3 litra bencina. Ker je kona manjša, lažja in je imela litrski trivaljnik podprt z blagohibridno tehnologijo le malo šibkejši (88 kilovatov oziroma 120 konjev), smo pričakovali, da bo podobno tudi pri njej, a je bila zgodba drugačna. Izkazalo se je namreč, da bi ji nekaj dodatne moči prišlo še kako prav, saj jo je, sicer dokaj polno naloženo, na avtocesti kar hitro zmanjkalo. Veliko pa pove tudi podatek, da je za pospešek do stotice potrebovala več kot dve sekundi več od tekmeca (11,9:9,7 sekunde), tudi blagohibridna tehnologija pa ji ni pomagala, da ne bi porabila malenkost več bencina (6,5 litra na 100 kilometrov). Je pa treba poudariti, da je lepo požirala cestne nepravilnosti in se med umirjeno vožnjo izkazala za zelo udoben avto.
Čustva in užitek, ki jih v večji meri prinese mini, za naš okus tudi izničita nekaj cenovne prednosti kone. Testna z najvišjo stopnjo opreme stane 26.170 evrov, mini kar zajetnejših 32.150. Z nekaj manj opreme, a tudi, za razliko od kone, s samodejnim menjalnikom.
