Svetovni popotnik, ki ima tudi na račun dveh simpatičnih spremljevalcev ogromno sledilcev po družabnem omrežju, že sedem let kolesari po svetu, zaradi servisa na kolesu pa je kratek postanek opravil tudi pri prijateljih v Ljubljani. »Po nekaj tisoč kilometrih kolo potrebuje servis, zato sem hvaležen slovenskim prijateljem iz kolesarskega servisa Bajkmanija, do so mi pregledali kolo. Pomagali pa so tudi meni in mojima psičkama, ki me na poti spremljata, najti prenočišče,« nam je povedal 39-letni Pablo Calva.
Gasilec in gorski reševalec
Nekoč gasilec in gorski reševalec od nekdaj obožuje različne športne aktivnosti, bolj kot štiri stene in strop nad posteljo pa ima rad naravo in zvezdnate noči. »Priznam, da mi topla voda in elektrika, da napolnim telefon, računalnik in vse rezervne baterije, po nekaj dneh kolesarjenja zelo ustrezata,« pove Pablo, ki živi v sedanjosti, zato o prihodnosti ne razmišlja, še manj govori. Nema sta tudi oba njegova zvesta spremljevalca, psa Hippie in Pizza. »Ko je pes, s katerim sem reševal ljudi v gorah, postal prestar za tako zahtevno delo, se je upokojil. Leta 2010 sem v zavetišču našel psa, s katerim bi lahko delal še naprej. Čez pet let, ko sem začel bolj resno razmišljati o potovanju, sva se oba s Hippie upokojila in se odpravila na pot.« Ko beseda nanese na družino, se iskreno nasmeji. »Mislim, da sem jih že po končani gimnaziji dobro pripravil na to. Najprej sem odpotoval za teden, nato za dva. Potem sem odpotoval za mesec dni, včasih sem se vrnil po treh. Zdaj so veseli vsakič, ko pridem domov,« pove iskreno.
Zaljubljen v Gruzijo
Pred slabima dvema mesecema je tako ponovno odšel na pot. »Kot vedno sem tudi tokrat startal iz rodne Astrorije na severu Španije. V tem času sem prekolesaril Francijo, užival v švicarskih Alpah, kjer sem si nekaj dni vzel za plezanje, pot nadaljeval v Avstrijo in v italijanskih Dolomitih ponovno preplezal nekaj smeri. Da ne pozabim – obiskal sem tudi Liechtenstein, ki pa me je pustil popolnoma ravnodušnega,« je povedal sogovornik in dodal, da bo pot nadaljeval po Balkanu vse do Turčije. »Čim prej bi rad prišel do Turčije, saj je septembra v hribih že zelo hladno. Nato pa naprej do Gruzije kjer mi je najbolj udobno preživeti zimo,« je povedal Pablo in priznal, da mu je ta država tudi sicer najbolj všeč. »Dobro leto in pol, ko zaradi epidemije nisem mogel potovati, sem živel v Gruziji. Tam sem z ulice pobral tudi Pizzo, psičko, ki naju s Hippiem zdaj spremlja. Odlično se je privadila na najino nomadsko življenje,« pove in doda, da še vedno želi pot nadaljevati naprej v Azijo, zelo ga mika ponovno prekolesariti Iran.
Na svojih poteh zaradi psov še ni imel težav, čeprav, kot pove, so države, kot je Iran, pa tudi Turčija in Maroko, precej nenaklonjene psom. »Morda je krivo to, da jih nimajo za hišne ljubljenčke, saj psi predvsem tavajo po cesti. Ker imam kot dreser psov kar nekaj znanja, težav s potepuškimi psi še nismo imeli. Sem pa na kanal youtube dal kar nekaj nasvetov, kako se na potovanjih ubraniti pred uličnimi psi.«
Tudi sicer je splet eden glavnih prihodkov Pabla. »Kar nekaj blagovnih znamk promoviram, za popotnike pripravljam različne ture, nekaj ljudi se mi na mojih poteh tudi pridruži. Pripravljam različne seminarje in predavanja, preko paypala pa tudi zbiram denar za svoje potovanje,« je povedal sogovornik in priznal, da mu dela nikoli ne zmanjka. »Vsako leto si tudi izberem društvo ali organizacijo, za katero zbiram denar. Prvo leto sem zbiral denar za otroke z rakom, pa tudi kar nekaj zavetišč za živali je do zdaj že prejelo donacije.«
Hotel pod zvezdami
Na dan prevozi od 70 do 80 kilometrov, koliko jih je v vseh sedmih letih prevozil skupno, pa ne ve. Prvo leto je namreč imel kolesarski števec, a ga je med kolesarjenjem obremenjeval. Prav tako veliko raje kot v sobi hostla prenočišče najde v kampu. »In še v teh v naravi, v spalni vreči pod zvezdnatim nebom. Pred dnevi me je ponoči obiskala družina srnjadi, tudi lisice so moja pogosta večerna družba,« pove in na vprašanje, kako na nočno družbo reagirata psa, v smehu pove: »Spita v šotoru, saj bi se sicer zelo hitro v njiju prebudil lovski nagon.« Kar je bilo med pogovorom, ko sta psa leno ležala ob nogah svojega lastnika, težko verjeti. Med drugim pove, da je Hippie že dvanajst let star in zaradi tega zadnja leta potuje z njim v posebni prikolici. »Ko je bil mlajši, je z mano potoval v škatli zadaj. Pred klancem je skočil s kolesa in me spremljal do vrha, nato pa skočil nazaj v škatlo. Tega zdaj ne zmore več,« je povedal Pablo, ki se je na dobronamerni nasvet, da si morda omisli električno kolo, v smehu a prepričljivo odgovoril: »Od nekdaj sem športnik. Uživam, ko malo trpim.«
Večjih težav z nočnim kampiranjem vsaj do zdaj še ni imel. »Zadnje kampiranje je bilo ob Blejskem jezeru. Tudi sicer, če se le da, kampiram ob vodi, da se lahko zvečer in zjutraj v njej osvežim. Sredi noči sta me z lajanjem zbudila psa in kar naenkrat so pred mano stali trije policisti s svetilkami v rokah. Ko so mi povedali, da se tukaj ne sme kampirati, pa čeprav napisa nikjer nisem videl, smo se dogovorili, da bom takoj zjutraj pospravil in odšel,« se je na eno zadnjih dogodivščin pri nas spomnil Pablo.
