Žalostno je dejstvo, da se je mnogim dijakom lažje izražati v angleščini kot v maternem jeziku. V prvih letnikih gimnazijskega programa dobiva Maruša v roke nemalo skrpucal, ki se jih ne da popraviti, nemogoče jih je zakrpati, da bi zadoščala vsaj minimalnim standardom. Avtorji pa samo začudeno in užaljeno strmijo v svoje negativno ocenjene nebulozne izdelke, rekoč: »Kaj pa je narobe?«
Tako pismenost srednješolcev iz leta v leto pada, raste pa njihova zaverovanost vase, prepričanje, da se veščina pisanja razvija neodvisno od bralnih navad. »Naučite nas!« se je pred leti odrezala dijakinja, ki je do skrajnosti razkačena zaradi mučne obvezne prisotnosti pri pouku hotela listati po učbenikih za druge predmete, pomembnejše od slovenščine, in je učna tema niti malo ni zanimala. Naučiti je seveda pomenilo vliti v odprte glave najbolj uporabno besedišče in knjižnojezikovno normo, zraven pa priložiti še enostaven recept, po katerem bi po liniji najmanjšega odpora lahko tvorili vse različne besedilne vrste. Naj učiteljica sama bere in razmišlja, za to je plačana. Dijaki poenostavljajo delo in učenje – zbirajo stare teste in eseje, tik pred zdajci preberejo vsebino in napišejo zelo podobno, nato pa debelo gledajo, kako da ni za pozitivno …
Tudi precejšen del letošnjih maturantov je prihajal k pouku popolnoma nezainteresiran za delo in sodelovanje, njihove poze so nedvoumno sporočale: »Profesorica, mi imamo dobro razvite sporazumevalne zmožnosti, ne potrebujemo vaših nasvetov, vašega znanja, ne zanimajo nas vaše izkušnje, mi smo polni sami sebe.« Konfliktnim situacijam se pri vračanju ocenjenih izdelkov zaradi neuresničenih pričakovanj nikakor ni dalo izogniti. »Kaj? Da tole ni za dve! Ubil se bom!« se je odzval mišičast lepotec in zapustil učilnico. Misel na samomor je na srečo opustil, prišel popravljat negativno oceno, svoj drugi esej pa je smeje odložil na kateder: »Gospa profesor, tole je za tri, objektivno.«
Kaj se dogaja, če kateremu od dijakov grozi zaključena negativna ocena? Tedaj se v vzgojno-izobraževalni proces borbeno vključijo starši. Otroka je treba rešiti iz zagate, pa čeprav makiavelistično. Gospod Hudournik, oče negativno ocenjenega dijaka četrtega letnika, sicer ni hotel zanikati krivde svojega sina, niti obsojati učiteljice, na podlagi zbranih dejstev, torej pričevanj svojega sina in njegovih sošolcev, pa je prepoznal »nepovezanost dijaka in učiteljice, predvsem pa najbolj mogočo subjektivno evalvacijo, kar jih pozna slovenski šolski sistem«. Dodal je še, da piše tudi kot novinar, vsakodnevno vpet v uporabo slovenskega jezika, in ne beži od odgovornosti, ki jo imamo vsi Slovenci do lastnega jezika. Ljubezen do »materinega jezika« nedvomno prenaša na svojega sina, ki ni skrival razočaranja zaradi neuspešno opravljenega popravnega izpita. »Kako je lahko Šeherezada pisala pozitivno, če pa sploh ni Slovenka?« ga je zanimalo. Profesorica je na kratko odgovorila, da je sošolka dve leti garala. »Lahko preberem njen esej?« je še zaprosil Erik. Morda je želel podati »najbolj mogočo objektivno evalvacijo, kar jih pozna slovenski šolski sistem«. Maruša mu je odvrnila, da to seveda ni mogoče, napisala pa bo analizo njegovega eseja.
Ker se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, je gospod Hudournik predlagal sestanek s profesorico in ravnateljem. Maruši je do takrat uspelo sprati gnojnico s sebe in se je udeležila »pogovora«, s pedagoškim vodjo sta sledila skoraj enournemu monologu slovenskega novinarja, iz katerega sta prepoznavala predvsem njegovo pomembnost. Ravnatelj je po nekajminutnem živčnem presedanju zgovornemu gospodu končno segel v besedo, predlagal, da za njegovega sina Erika poiščemo najbolj ustrezno rešitev. Gospod Hudournik je hitro pojasnil, da je za pomoč že zaprosil izvedenko iz Ljubljane, in tudi ni pozabil povedati, koliko je treba odšteti za najkakovostnejše strokovno delo. Maruša je izračunala, da je njen naziv vreden štirikrat manj, saj domuje v Guncljah.
Kljub skrajno ponižujočemu žongliranju z objektivno-subjektivnim vrednotenjem dela pa učiteljice ni zapustil pedagoški eros. Svetle izjeme v kolesju šolskega sistema jo dvigajo iz blata in ji pomagajo ohranjati človekovo dostojanstvo.
