Narine je najprej tri mesece delala kot prostovoljka v Gyumriju, nato pa se je preselila v Erevan. V Gyumriju je kot prostovoljka poučevala, poleg tega pa vodila tudi tečaje risanja za otroke, medtem ko je v glavnem mestu delala kot prostovoljka v arhitekturnem biroju, a jo je vleklo v majhno stransko ulico, v kateri je pred letom dni odkrila nekaj, kar jo je povsem prevzelo. Prvič je namreč prišla v Armenijo leta 2017, in sicer na šestmesečno prakso kot notranja arhitektka. Takrat je opazila majhen studio hačkar, delavnico, v kateri so iz kamna klesali znamenite armenske verske okrasne kamne. Najpogostejši motiv na hačkarjih je križ, včasih tudi razpelo, z ozadjem v obliki rozete ali sončnega diska. Ostanek zapolnjujejo vzorci listov, grozdja ali abstraktnih vzorcev. V delavnici so delali zgolj moški, saj je armenska družba globoko patriarhalna in tradicionalne predstave o tem, kaj bi morala in česa ne bi smela početi Armenka, so zelo razširjene. A Nariné si je vbila v glavo in toliko časa vztrajala, da so jo v studiu vzeli za vajenko. Kot da je rojena za to delo, je napredovala in čez nekaj časa se je zgodilo nekaj nepredstavljivega – ponudili so ji službo. Njena družina je temu ostro nasprotovala, trdili so, da izdelava hačkarjev ni delo za žensko, in ji ukazali, naj se takoj vrne domov v Bejrut. Skoraj se ji je vse, kar si je želela, podrlo. A zgodba ima srečen konec – Nariné je verjela vase in sprejela službo. Danes je spoštovana in edina ženska, ki izdeluje hačkar. Medtem je spoznala Armenca Jora Abgaryana, s katerim se je poročila in zdaj živi svoje sanje v Armeniji.

Armenija Narine Poladian Hačkar