Maškarada, plesni partiji, pikniki, kar koli želite, na Alpe d'Huezu vse vrste zabave dobite. Vse to pa je pomešano z nepreglednimi kolonami kolesarjev, ki so se na dan obiska dirke po Franciji vzpenjali po ikoničnem prelazu. »Danes se lahko pelješ počasi in rečeš, da ni šlo hitreje, ker je bila taka gneča,« nam je dejal možakar iz Avstrije v skupini, ki je bila deležna bučnega navijanja, ker se je vzpenjala v kostumih smrkcev.
Po enaindvajsetih serpentinah in vmes se je na 13,8 kilometra dolgem klancu gnetlo več deset tisoč ljudi, posamezni ovinki imajo tudi imena. Britanski oziroma valižanski je bil prvi, Otočani so očitno bolj med lenimi, na nizozemskem je tradicionalno zabava, Norvežani ali Danci ali pa kar Skandinavci, saj ne veš, ker se mešajo, pa so pripravili tak špalir, da si z zastavo pokrit vozil kar na slepo.
Povsem drugače kot po televiziji
Seveda ni manjkal niti slovenski ovinek, ob tem pa je bilo še ogromno slovenskih otočkov ali oaz, navijači slovenskih kolesarjev so bili posejani po celotni trasi, da je bilo kar neverjetno. Pa čeprav so slovenski kolesarji predstavniki ene najmanjših držav na 109. Touru. »Samo milijon nas še živi,« se je slišalo iz grl že na daleč, ko so se s parkirišča na vrhu prelaza kakšen kilometer nižje od cilja spuščali navijači Primoža Rogliča. Tisti najbolj »originalni«, sosedje, sošolci, družinski člani. Iz Strahovelj, Kisovca, Izlak, torej iz občine Zagorje in s kakšnim »pritepencem«. »Mi smo od tam, kjer pes laja skozi rit, ker se z gobcem za hrib drži,« je hribovito Zasavje slikovito opisal Gašper Kurež. Strahoveljčan kot Rogla. Sosed, kot vsi, ker tam je baje samo malo več kot deset hiš.
»A veste, da naši vasi vsi pravijo olimpijska vas? Pri vsaki hiši smo športniki. Kolesarji, skakalci, smučarji, rokometaši …« je našteval Kurež, nekoč nogometaš. Miran Zupančič, Kisovčan, je bil smučarski skakalec. »Nekoč Primožev rival. Boljši je bil od mene pri mladincih, jaz pa potem pri članih.« A on si ne predstavlja, da bi skočil v kolesarstvo. »Niti slučajno. To je fascinantno. Primož je že kot skakalec imel odlične dispozicije za kolesarja, je pa zanimivo, da so kasnejši testi na kolesu pokazali, da si je izboljšal gležnje, kar potrebujemo skakalci.« Torej se lahko vrne v skoke, če se mu kdaj »zalušta«.
Z Vrhnike se je v Francijo z dvema avtodomoma pripeljala »žlahta« Brence, kot so nam dejali. Navdušeni so bili nad vzdušjem, ki so ga pripravili Slovenci. »Mene malo spominja na Planico. Še slovenski avtobus je tu,« je dejal Aljaž Brence. »Super je in to je bistveno. Vibracije, ambient, to je čisto druga zgodba kot po televiziji,« je dodal Aleš Brence, ki rad zahaja na velike športne dogodke. »Že vsaj desetletje gremo enkrat na leto na moto GP, nedavno smo bili na WRC na Hrvaškem, to pa je tudi dogodek svetovnega formata. Kakšna zgodba je to v ozadju, logistika, to je nepredstavljivo.« Družba je bila v nedeljo v Chamonixu tudi na svetovnem pokalu v športnem plezanju in Janjo Garnbret pospremila do zmage.
Francija za začetnike, Italija te ubije
Da je Vrhnika veliko mesto, smo ugotovili, ko smo kakšnih sto metrov stran naleteli še na družino, ki je tesno povezana s kolesarstvom, ker ima agencijo za cestne ture. »Tu smo v izvidnici,« se je pošalil Miha Kofjač. »Imamo izgovor, da smo tukaj polslužbeno,« je dodala Tadeja. Tudi petčlanska družba iz Ljubljane je prišla v Francijo kolesarit. »Nima smisla priti samo gledat. Moraš prevoziti te hribe, vedeti, kako profesionalci trpijo. So pa to najlepši kraji za kolesarjenje, za začetnike, če hočeš 'zvozit'. Italija ti vzame voljo, te ubije, vsi ti prelazi, Agnel, Galibier, Izoard, tudi današnji, pa imajo manj kot deset odstotkov naklona. Granon je izjema, vendar ni prelaz, bil je vojaška baza,« je razlagal Aljoša. Na Tour z drugimi člani ŠD Kojoti iz Trnovega redno zahaja, menda vsakič z Juretom Kovačem »kakšnega novinca nategneta«, da gre zraven. A to niso ljudje, ki bi se včeraj usedli na kolo, ampak takšni, ki so se pred kratkim začeli s kolesarstvom ukvarjati malo bolj resno.
Da pa je s Tadejem Pogačarjem vse v redu, da ni bolan ali kaj drugega, nam je z informacijo »iz prve roke« postregel Mitja Jančar. Pokazal nam je fotografijo svojega sina Žige, bodočega diplomanta strojništva, in našega šampiona iz otroških časov, ko sta skupaj vrtela pedale za ljubljanski Rog. »Čriček smo klicali Tadeja, ker je bil najmanjši. Poznam ga že dvanajst, trinajst let. Že takrat je bil daleč najmočnejši.« Takrat je Jančar večkrat vozil otroke na dirke, ker je bil zgolj klubski kombi premalo. »Imel sem nosilec za tri kolesa in me je prosil trener Miha Koncilija. Dobili smo se zgodaj zjutraj pod Šmarno goro in smo šli v Italijo. Takrat smo imeli strašno ekipo, Pogačar prvi, Žiga Jerman drugi …« se je spominjal Jančar.