Takšnih vzponov pri nas ni, sva se strinjala z Andrejem Planincem iz Krškega, ki z bratrancem te dni v Franciji pedalira in proslavlja abrahama, ko sva med množico skupaj na kolesih sopihala proti Megevu in nato proti gorskemu letališču, kjer je bil na polkilometrski pisti cilj desete etape. Tako dolgih in tako položnih, da ti 20 kilometrov mine … No, če bi rekli, kot bi trenil, bi se zlagali. A pri nas so dolgi klanci strmejši in tako položni bistveno krajši. Po drugi strani pa razumeš, zakaj na dirki po Franciji rečejo, da je ta alpska etapa za ogrevanje pred tistim, kar prihaja.
In pri tem se strinjamo, ker smo preizkusili tudi tisto, kar bo peloton danes in jutri. Oziroma delček tega, pa je bilo več kot dovolj. Sloviti Col du Galibier, prelaz, ki ga je Tour obiskal že kar 62-krat, prvič leta 1911, ko je nanj kot prvi pripeljal Francoz Emile Georget, le še dva pa nista pešačila. Danes je vrh 2642 metrov nad morjem, nekoč je bil slabih sto metrov nižje, kjer ob vstopu v predor stoji spomenik prvemu direktorju Toura Henriju Desgrangeu, po katerem se od leta 1947 imenuje nagrada, ki gre v roke najhitrejšemu kolesarju na najvišji točki dirke (le enkrat je šla še višje na Col de l'Iseran, 2770 m). Pred petimi leti jo je na Galibierju osvojil Primož Roglič kot prvi in edini Slovenec. Zasavec je takrat tudi kot prvi med rojaki slavil etapno zmago na največji kolesarski dirki na svetu. Po samostojnem pobegu si je do Serre Chevalierja v dolini privozil več kot minuto prednosti pred vsemi zasledovalci. Enajsta etapa bo letos malce podobna tisti, razlika je ta, da se je leta 2017 karavana pred Galibierjem povzpela na Croix de Fer, tokrat pa pride še en vzpon najvišje težavnosti (Col du Granon) kasneje.
Danes bo karavana streho letošnjega Toura dosegla s severne strani, kjer jo prej čaka še malce strmejši, toda precej krajši prelaz Telegraph. Sledi kratek spust, da kolesarji zajamejo sapo, od kraja Valloire pa ne bo več milosti. Kaj hitro bo zmanjkalo gozdne sence, iz metra v meter bo pokrajina bolj pusta, najprej bodo še cvetlice med travnato rušo, na koncu le golo kamenje in skale. A to jih bo seveda manj motilo kot pomanjkanje kisika, ko bodo krepko čez dva tisočaka nad morjem, utrujene in boleče noge, zamegljen pogled ter celo peklenske temperature, ki se v Franciji ob vročinskem valu obetajo tudi na visokih nadmorskih višinah. Mi smo imeli malce sreče pri marsičem, kje pa tudi ne. V državo smo vstopili tako, da smo se na Galibier s kolesom povzpeli z malce lažje južne strani, ki jo bo peloton v kraljevski etapi odpeljal v četrtek. V Brianconu startaš na 1300 metrih višine (in ne na 700 metrih kot na drugi strani) in se najprej povzpneš na prelaz Lautaret (2058 m), nato pa podaljšaš do Galibierja. Da pa v teh 1350 metrih in 35 kilometrih le ne bi bilo prelahko, je »pomagal« veter, ki je pihal po dolini navzdol v prsi. Včasih ima človek pač to srečo, da ga »faše« naravnost v glavo in kamor koli se obrne, gre z njim. To je bil ta dan. Kar človeka ne le dodatno utrudi, ampak tudi spravi ob živce. Včasih sicer že znam obvladati ta element, a tokrat ni šlo, najbrž tudi zato, ker sem skočil na kolo naravnost izza volana po 800 kilometrih vožnje od doma in le s štirimi urami spanca. Zato vsem zainteresiranim polagam na dušo, da si takšne izzive naložijo po prespani noči in relativno spočiti.
Takrat morda ni dosti lažje, je pa muke lažje prenašati in več je užitka v čudovitih razgledih, ki jih ponujajo Dofinejske Alpe. A ko dosežeš vrh, ponos in zadovoljstvo pomagata pozabiti vse slabo. Tudi to, da je malce pod grebenom veter postajal hladen in je lezel v kosti. Sem pa ob prelomu ceste in pogledu na spust že začutil nasmeh na obrazu, čeprav mi je naš fotoreporter dejal, da sem bled. In priznam, tudi zavrtelo se mi je tu in tam, a nič hujšega, hitro so bile stvari na svojem mestu. Kar pa ne moremo reči, da se bo zgodilo karavani 109. dirke po Franciji. Od tam jo namreč v četrtkovi etapi čakata še dva vzpona ekstra kategorije (s čimer bo edina letos s tremi), že prej omenjeni Croix de Fer in še en legendarni prelaz, ki si je slavo zgradil prav na plečih francoskega kroga – Alpe d'Huez. Toda o slednjem več v prihodnjih dneh.