Ljubezen Alexandre Henry do grafitov se je začela s fotografiranjem arhitekture velikih mest. »Na monumentalno zgradbo se nekdo odloči nekaj naslikati, kot bi rekel, jebi se. Všeč mi je bilo takšno uporništvo. Grafiti so zagotovo orodje provokacije in prevpraševanja družbe, in tako sem se začela spraševati, kdo so sploh ljudje, ki to počnejo,« je pojasnila med svojim nedavnim obiskom Ljubljane, kjer je na Street Art Festivalu predstavljala svoj večkrat nagrajeni dokumentarec Ulične junakinje (Street Heroines, 2021). Nikoli ne moreš povsem nadzorovati podobe sveta, je prepričana, kajti vedno bo od nekod vzniknil človeški izraz ustvarjalnosti, kot regrat iz betona. »Navdihuje me pripovedovanje zgodb ljudi, ki se lotevajo tveganih dejanj, da bi predali svoje sporočilo.«
Pred desetimi leti je v newyorški četrti Queens fotografirala in raziskovala posprejane dele mesta, ko je naletela na prizor, ki jo je osupnil. »Dve ženski sta skupaj slikali z barvami v spreju. Zavedela sem se, da vse do tega trenutka sploh nisem razmišljala o ženski izkušnji v ulični umetnosti in grafitih. Hotela sem razumeti, kako sta prišli tja in kaj počneta. Začele smo se pogovarjati, ena je bila iz Bronxa, druga iz Barcelone. Spoznali sta se preko facebooka in skupnih prijateljev iz grafitarskega sveta. To mi je odprlo oči; postalo mi je jasno, da se tukaj dogaja še nekaj več, in temu sem hotela priti do dna.« Raziskovanje jo je vodilo do številnih ustvarjalk z vsega sveta, k pogumnim ikonam, ki so pognale korenine v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, v času zlate dobe hip hopa, v kaotičnih urbanih džunglah, in si v imenu svojih pravic izborile priložnost, prostor in identiteto ter pokazale sredinec moški prevladi. »V dokumentarcu se mi je zdelo pomembno poudariti, da so ženske v tem gibanju sodelovale od samega začetka, da so oblikovale sestrstvo in prepoznavale, katere avtorice so jih navdihnile, ne glede na to, od kod prihajajo. Začele so pisati svojo zgodovino.«
Večje kot renesansa
Vsaka nastopajoča v dokumentarcu ima kot grafitarka izkušnje s predsodki, ker je ženska. Prav tako so ženske ponoči na ulici izpostavljene večji nevarnosti. Ena od protagonistk denimo pove, da se je napadalca rešila tako, da ga je popršila z barvnim sprejem po obrazu. »Pomembno je videti končano delo, a še bolj ključno je razumeti, kaj ženske motivira, da naredijo prvi korak in gredo na ulico. To je zame zelo politično dejanje: da si nekje zunaj in sprejaš, kjer to ni nujno dovoljeno, sploh ker že kot ženska nosiš določeno breme v družbi,« izpostavlja Alexandra Henry.
Prva dama grafitanja, Lady Pink iz Ekvadorja, ki je odraščala v New Yorku in svoj pečat pustila na tamkajšnjih zgradbah in vagonih, v filmu postavi drzno tezo: grafitarsko gibanje je večje kot renesansa. »Morda je največje umetniško gibanje, kar ga je svet kdaj videl. Lahko se mu pridruži kdor koli,« je prepričana Henryjeva, ki povzame besede Lady Pink, da je upor nujen, če nočemo končati kot stroji, sužnji ali prisilne matere. »Veliko jih sodeluje v protestih in številne ustvarjalke slogane, kot je Moje telo, moja odločitev, vključijo v svoja dela ter opozarjajo na ženske pravice. Spominjam se denimo, da je bil v New Yorku leta 2015 poletni festival ulične umetnosti, kjer sta dve umetnici naslikali slogan Rešite jemenske ženske. Te so namreč v svoji državi zgolj objekti, brez vsake zaščite, podvržene ugrabitvam in zlorabam.«
Površno zaznavanje utripa
V splošni kolektivni zavesti še vedno ni prostora za ženske ikone grafitanja in ulične umetnosti: prva asociacija najprej izstreli imena, kot sta Banksy ali Shepard Fairey. Lady Pink s svojo dediščino gotovo izstopa, vendar ni tako slovita kot moški kolegi. »Menim, da je tudi Swoon močno pripomogla k temu, da je ulična umetnost postala bolj cenjena, ker so njena dela res unikatna in lepa. Pokazala je, da lahko na ulici naslikaš nekaj čudovitega, kar ima svoj učinek, a je še vedno grafit. Veliko je žensk, ki ustvarjajo, in naša dolžnost je, da damo glas neslišanim. Tisti, ki naročajo izključno dela moških ustvarjalcev, nimajo prsta na utripu dejanskega dogajanja. Upam, da bo moj dokumentarec to spremenil,« pravi Alexandra Henry.
Glede nedavne odločitve vrhovnega sodišča ZDA, ki je odpravilo splošno pravico do splava, ima zelo jasno stališče. »Amerika žaluje. Veliko ljudi ne ve, kam bi usmerili svojo jezo, se bo pa ta kaj kmalu pokazala tudi v umetnosti. Umetniki in umetnice smo namreč vedno prvi aktivisti.«