»Visok. Svetlolas. Božanski.« Avstralski igralec Chris Hemsworth je še okrepil bicepse in tricepse ter že četrtič v dobrem desetletju v samostojnem filmu stopil v čevlje stripovske verzije nordijskega boga Thora. Potem ko je prvega režiral Kenneth Branagh (Thor, 2011), nadaljevanje Alan Taylor (Thor: Svet teme, 2013), je odtlej žezlo v roke prevzel Taika Waititi. Novozelandski režiser je v tretjem Thorovem celovečercu Ragnarok (2017) tvegal z izdatnim zabavljaškim slogom, ki je nadgradil že tako lahkotno Marvelovo superherojsko formulo. Film je bil finančna in kritiška uspešnica, zato je bilo pričakovati podoben recept tudi pri četrtem filmu, podnaslovljenem Ljubezen in grom. Rezultat? Studijski izdelek, poln cenenega humorja, ki iz človeka bolj kot smeh izvabi občutke, podobne tistim ob branju tvitov o bruseljski angleščini.
Namesto živahnega, gobčnega in duhovitega supermoževskega razvedrila gledamo idiotski podaljšek predhodnika, ki je prepreden z bebavimi šalami, nespontanim duhovičenjem in zastarelami referencami. Bolj na prvo žogo gre že težko. Kje točno se je pri projektu kljub preverjeni ekipi in močni igralski zasedbi zalomilo, je težko reči. Morda je problem v tem, da se je Waititi tokrat podpisal tudi kot soscenarist. V uvodu in sklepnem delu je namreč čutiti film, ki bi ga lahko gledali, namesto tega pa v osrednjem delu spremljamo mešanico neprestanih slabih šal in kanonado živopisnih posebnih učinkov, med katerimi poslušamo napeve skupine Guns N'Roses in gledamo like, ki so jim v času med nadaljevanjema scenaristično znižali inteligenčni kvocient. Edina svetla točka filma je pravzaprav oskarjevec Christian Bale, ki se je vloge dežurnega negativca Gorra, klavca bogov, ob siceršnjem dometu filma – bog ve zakaj – lotil resno in izdelano.
Baleov igralski vložek tako zelo štrli ven iz tele studijske mlakuže, da je film vsaj v delih, ko ga vidimo na platnu, vreden pozornosti. Angleški igralec je znova potrdil svoje vsestransko mojstrstvo in spomnil na preobrazbe, s katerimi je navduševal recimo v filmih Izginjanje (2004), Borec (2010) in Ameriške prevare (2013). Prizori z njim so tudi opazno manj obremenjeni in prekinjani s trapastimi dovtipi, zaradi česar na teh točkah film tudi kot celota zadiha drugače. A tudi ti svetli zavoji so precej premalo že za priporočilo ljubiteljem superherojskega podžanra, kaj šele povprečnemu gledalcu. Thor: Ljubezen in grom tako še krepi občutek, da produkcijsko podjetje Marvel Studios v tako imenovani četrti fazi superherojske produkcije, ki se je začela s filmom Črna vdova (2021), vse bolj izgublja kreativni zagon. Zadnji samostojni celovečerec o Thoru bo z izjemo kakšne novice o spodbudnem blagajniškem izkupičku čez mesec ali dva preprosto utonil v pozabo. Prav v ničemer namreč ne upraviči obstoja: niti z vidika samostojne zgodbe niti kot razširitev filmskega vesolja.