»Društvo zaveznikov mehkega pristanka se je razvilo spontano, brez velikih načrtov in strategij. In podobno spontano se je razvila Luksuz produkcija,« pripoveduje Tom Gomizelj. »Bili smo študentje, ki smo v Krško večinoma prihajali le za vikend. Ugotavljali smo, da se za mlade v našem mestu zelo malo dogaja, to pa pospremili z ugotovitvijo, da se bo nekaj začelo dogajati le, če bomo za to poskrbeli sami.«
»Obenem je bilo sredi devetdesetih povsod v Sloveniji, tudi pri nas v Krškem, veliko beguncev iz Bosne in Hercegovine, ki so v begunskih centrih živeli v groznih pogojih, omejeni s pravili in prepovedmi. Otroci, ki so bili v centrih nevzdržni, neobvladljivi in agresivni, so se že na preprostem sprehodu popolnoma spremenili, se umirili in začeli z zanimanjem komunicirati. Zdelo se nam je nujno, da za te otroke naredimo nekaj ustvarjalnega, in tako smo začeli zanje organizirati počitniške tabore..«
Prevetriti družbo, tudi provinco
Tom Gomizelj pravi, da je beseda dala besedo, za počitniške tabore so iskali sponzorje in donatorje, ti so hoteli vedeti, kam naj nakažejo denar, in zgodilo se je Društvo zaveznikov mehkega pristanka. »Boter imena je Marko Brecelj, zaobjema pa vse, kar se nam zdi pomembno. Mi pač verjamemo v odprtost družbe. Z vsem, kar delamo, se trudimo, da bi bila tudi provinca prevetrena z različnimi idejami in vsebinami, z ljudmi, ki prihajajo z vseh koncev sveta in ki skupaj delajo, se spoznavajo, se učijo in dobijo priložnost, da izrazijo svoj glas …«
Prav iz želje, da bi vsaka, še tako periferna in osebna zgodba dobila možnost, da se izrazi, se je ekipa DZMP začela ukvarjati s filmom. »Deset let smo prirejali tabore za begunske otroke, organizirali koncerte, performanse, v Krško vabili alternativne skupine, predvsem glasbene, in si izmišljali kulturne dogodke. Vse to smo vestno dokumentirali s kamero. Nato pa ugotovili, da so posnetki, ki jih izdelujemo, tako dolgočasni, da smo jih še sami težko gledali. Pa smo rekli, nič, naučiti se moramo delati boljše filme,« pripoveduje Tom Gomizelj.
Leta 2001 so organizirali svojo prvo filmsko delavnico. »Objavili smo poziv, koga zanima, in prišla je skupina petnajstih mladih. Ko so nastajali prvi filmi, smo se spraševali, kako se bo naša produkcija imenovala. Če bo DZMP produkcija, si tega ne bo nihče zapomnil. Zraven so bile neke punce, ki so za vsako stvar, skoraj namesto vejice, rekle luksuz. Namesto dobro - luksuz. Super – luksuz. In ko smo za neki film snemali zvok z mikrofonom, ki je bil zvezan na ribiško palico, smo rekli, seveda, mi bomo Luksuz produkcija.«
Vsi na DoKKu!
Tako je nastala produkcijska perut, pod katero je do danes nastalo že več kot tisoč filmov. »Od samega začetka smo želeli mladim omogočiti dostop do znanja, filmskih orodij in opreme, da bi lahko svoje poglede predstavili širši publiki. Posebej se trudimo, da spodbujamo avtorje iz ranljivih družbenih skupin, manjšin in priseljencev, da predstavijo svoje zgodbe. Pokrivamo teme, ki so manj prisotne v vsakodnevnem medijskem prostoru,« pojasnjuje Tom Gomizelj.
Društvo ves čas in v različnih krajih Slovenije izvaja filmske delavnice za otroke in mladino, pa tudi za bolj izkušene avtorje, ki želijo delati z uveljavljenimi filmskimi mentorji. Nekateri mladi ustvarjalci, ki so svoje prve korake naredili v Luksuz produkciji, so danes uveljavljeni filmski ustvarjalci – ki se nato v Luksuz produkcijo vrnejo kot mentorji.
V svoje vrste redno in z veliko angažmaja sprejemajo tudi prostovoljce iz Slovenije in tujine, od 2003 so aktivni v evropski prostovoljski mreži, ki se zadnjih nekaj let imenuje Evropska solidarnostna enota.
»Prostovoljci v Krškem ostanejo od šest do dvanajst mesecev. Predvsem si želimo, da pri nas spoznavajo in reflektirajo družbo in da sodelujejo z mladimi pred in za kamero. V prvih mesecih programa skrbimo, da se prostovoljci naučijo osnovnih filmskih spretnosti, ko pa se naučijo, so tudi oni že lahko mentorji otrokom.«
Ta hip je v društvu še posebej pestro, saj se bliža vrhunec vsakoletnih aktivnosti: mednarodne delavnice dokumentarnega filma DoKKu. »Vsako leto k nam pride okrog trideset, štirideset mladih z različnih koncev Evrope in vsako leto nastane od dvajset do trideset kratkih filmov. Zmeraj jih nato od pet do deset doživi pestro in uspešno festivalsko življenje. Leta 2012 so v Portorožu na Festivalu slovenskega filma prikazali kar 14 naših filmov. Takrat smo dobili tudi Vesno za posebne dosežke, z obrazložitvijo, da smo 'pripeljali ulico v film in film na ulico'.«
Tom Gomizelj pravi, da ljudi najbolj pritegne iskrena filmska zgodba. »Ni pa nobenih pravil. To skušamo zmeraj predati tudi udeležencem delavnic. Ni pravil, ki bi jih bilo treba spoštovati. Pravila moraš poznati. Da jih lahko kršiš. Različnost filmov je največje bogastvo. Trudimo se, da nikogar ne omejujemo, in da spodbujamo vse, da lahko povejo, kar želijo. Vsak ima v sebi kaj, kar je treba izraziti.«
