Veliko je primerov, ko so letala služila kot zgled avtomobilom. Tako po tehnologiji kot po dizajnu. Predvsem ko beseda nanese na notranjost, še dandanes lahko slišimo oblikovalce, še posebej pri športnih avtomobilih, da so pri namestitvi kakšnega stikala ali gumba navdih iskali pri reaktivcu, predvsem pri dolgih, velikih limuzinah pa, da zadnji sedeži, na katerih se prevažajo pomembneži, nudijo prostornost in udobje poslovnega razreda na čezoceanskih letih. A avtomobila, ki bi se tako zelo zgledoval po letalih, da so ga poimenovali kar »letalo brez kril« oziroma »avtomobil, ki bi bil rad letalo«, verjetno po letu 1921 ni bilo. Takrat si je omenjena vzdevka, pa še kakšnega drugega, bolj negativnega, denimo »neupravljiv morilski stroj«, ali »najbolj nesmiselno vozilo, poznano človeštvu«, prislužil avtomobil z imenom leyat helica.
Da je vse te vzdevke opravičeval, potrdi že pogled na fotografije tega nenavadnega vozila, da se je zgledoval po letalih, pa je logična posledica tudi tega, da si ga je zamislil in zaznamoval možak po imenu Marcel Leyat. Francoz iz majhnega gorskega mesteca Die na jugovzhodu države je namreč že deset let prej, leta 1909, skiciral in tudi izdelal svoje prvo letalo, a kmalu za tem ostal brez denarja, svojih idej pa tudi ni mogel prodati naprej, saj je imela celotno letalsko industrijo, ki je bila še povsem v povojih, v rokah vojska. Zato se je raje osredotočil na to, kar so bile njegove sanje že od vsega začetka – izdelati letalo brez kril ali z drugimi besedami propelerski avtomobil. Leta 1919 je tako ustanovil znamko, ki se je kakopak imenovala po njem, Leyat, dve leti kasneje pa je na salonu v Parizu ponosno predstavil svoj izdelek.
Od navdušenja do razočaranja
Čeprav je z dandanašnjega vidika vse skupaj videti smešno, v tistem času Leyat niti slučajno ni bil edini, ki je bil na nek način obseden s propelerskim pogonom. Prepričan je bil namreč, da so takšni avtomobili v najslabšem primeru vsaj bolj varčni od običajnih. Že ko si ga je zamislil, je zanj našel tudi ime, ki ga je črpal iz grške besede za spiralo. »Helica oziroma helicycle je modno novo vozilo, narejeno na podlagi znanosti o letalstvu. Pooseblja hitrost, varnost in eleganco, vse v uglajeni in aerodinamični podobi,« je pisalo na reklamnih letakih na omenjenem salonu, kjer je zbrane navdušil. Takrat je bilo dovolj že, da so slišali, da je hiter in Leyat je kasneje trdil, da je že v nekaj dneh dobil okrog 600 naročil potencialnih kupcev, ki so si tako vozilo želeli imeti v garaži.
Da je bil avtomobil lahko hiter, je bila karoserija, ki je spominjala na »narobe obrnjen gliser, na katerega so nataknili štiri kolesa in gromozanski propeler«, kot so vse skupaj opisali v nekem zapisu po predstavitvi, večinoma narejena iz lesa, zaradi česar je avto tehtal vsega 250 kilogramov. Prostora je imel za dva, voznika in potnika, ki sta sedela kot v letalu, eden za drugim (kasneje so se pojavile tudi druge različice z zaprtimi kabinami), v praksi pa so se hitro pokazale številne težave. Pogled na cesto je bil namreč zelo omejen, saj ga je motil velikanski, pet metrov širok letalski propeler, ki je obenem povzročal neznosen hrup in prepih, ob tem pa je imel avto krmiljenje preko kablov speljano na zadnji kolesi, kar se je med vožnjo izkazalo za izjemno neučinkovito. Zato je trajalo kar nekaj časa, da je Leyat za prototip dobil dovoljenje za vožnjo po javnih cestah, ko jo je, pa je že minil čas, ko naj bi kupcem dostavil prve primerke.
Hitra in varčna
Pa ne le, da je Marcel Leyat zamudil roke, tudi ko je proizvodnja vendarle stekla, je ta potekala izjemno počasi. Vsak primerek so namreč izdelali ročno v Leyatovi manjši tovarnici v Parizu, ko so jih naredili prvih trideset, pa je bilo že jasno, da propelerski osebni avtomobili nimajo prihodnosti, saj so njihov razvoj in proizvodnjo vmes opustili vsi drugi. Pri številki 30 je z izdelavo prekinil in kasneje odnehal tudi Leyat, navkljub silnemu zanimanju na začetku pa so jih naposled prodali vsega 23.
No, vseeno pa je imelo vse skupaj tudi svoje pozitivne plati. Ena izmed glavnih je bila prav že omenjena hitrost. Leta 1927, dve leti za tem, ko so naredili zadnjo helico, je namreč eden izmed primerkov na stezi Montlhery dosegel hitrost kar 170 kilometrov na uro, kar je bilo za tiste čase izjemno. Redki uporabniki iz tistega časa pa so trdili tudi, da je izpolnila obljubo razvojnika in bila izjemno varčna. »Posebno mesto si helica zasluži že zaradi tega, ker je to edini propelerski osebni avtomobil, ki je dočakal serijsko proizvodnjo – ne glede na to, da je bila serija res majhna. Sam sem se vozil z njo in če pomislim, kdaj je bil ta avto narejen, je niti ni bilo tako težko upravljati,« je pred časom povedal Claude Gueniffey, poznavalec starejših avtomobilov in predsednik kluba oboževalcev helice.
