»Saga o družini Knap, katere član je tudi od rojstva slepi Matija, se začne kakor mrakoben boj na požiralniku. Roman je pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile - tudi zato, ker jih Rozina zna videti,« je o romanu zapisala kresnikova žirija.
Rozina od druge polovice 90. let naprej publicistično popisuje zasavsko sedanjost in preteklost, napisal je že približno 30 tovrstnih del. Roman Sto let slepote pa je v pogovoru opisal kot »njegov pogled na Zasavje, odgovor na to, kakšno misli, da je bilo. Ob premišljevanju, zbiranju, iskanju podatkov in pogovorih se ti ustvarjajo slike. Te vtise sem hotel strniti v neko leposlovno delo, ki je izmišljeno, katerega akterji so izmišljeni in prizorišča dogajanja. Hkrati pa sem želel, da bi vse to zelo, zelo spominjalo na Zasavje,« je povedal.
Rozina je ob tem dodal, da je roman v osnovi vendarle rodbinska kronika, ki jo je postavil v dinamično 20. stoletje in rudarski kraj ravno zaradi tega, ker je premog povzročil gigantsko rast v vseh pogledih.
Ko je začel ustvarjati roman, je sliko o tem, kakšno je bilo nekoč Zasavje, imel, je povedal Rozina. A nato je sledila kopica drugih raziskav, denimo kaj se je dogajalo učiteljicam, ki so postale matere. »Razvoj zgodbe te pripelje do kopice dilem, na katere je treba verodostojno odgovoriti,« je povedal pisatelj in dodal, da se mu zdi, da stvarne napake, tudi če jih skoraj nihče ne opazi, zmanjšujejo vrednost dela.
Član družine Knap je tudi od rojstva slepi Matija. Kot je povedal Rozina, Matija deluje kot »zbir aktivnosti, ki se dogajajo okoli njega,« medtem ko so njegovi bratje in sestre nosilci nekih družbenih silnic, ki so bile zelo izrazite v 20. stoletju.
Kot je še povedal Rozina, je bila zanj glavna pripoved, kot eno od značilnosti romana pa je izpostavil, da je gradil na fragmentih, drobcih, ki niso velika zgodovina, so pa človeško pomembni. Poleg tega je v romanu veliko ponovitev, saj je želel preveriti podobne situacije v različnih časovnih plasteh.
Sogovornico Ksenijo Horvat, ki je vodila pogovor, je med drugim zanimalo tudi, koliko so zgodbe, ki jih Rozina opisuje v svojem romanu, danes še žive med Zasavci. Po pisateljevih besedah jih morda kak star rudar še razlaga svojim vnukom, so pa zdaj to že skoraj pravljični svetovi.