Pred časom sem po poškodbi preživela eno popoldne na urgentni travmatološki ambulanti Kirurške klinike UKC Ljubljana. Kljub gneči je vladalo v ambulanti umirjeno vzdušje, saj je srčno negovalno osebje, timsko usklajeno z zdravniki, popolnoma obvladovalo nepredvidljive situacije, ki pač označujejo vsak delovni dan urgentne službe. Potrpežljivo je prenašalo počasnost starih bolnikov in okornost poškodovancev. Nesebično se je razdajalo in brez najmanjšega znaka utrujenosti ali nejevolje opravljalo težko, fizično naporno delo.
Ne le fizično, ampak tudi psihično naporno negovalno delo še vedno izvajajo v glavnem ženske, ki jih po službi verjetno potrebujejo družina in otroci, čaka pa jih gospodinjenje. Med čakanjem na dvigalo mi je ena od njih na vprašanje povedala, da tistega dne po devetih urah dvanajsturnega delovnika še ni našla pol ure, da bi se usedla. Pri takem tempu dela si otrok ne more privoščiti, čeprav bi jih pri svojih tridesetih letih, razumljivo, rada imela.
Ne morem si predstavljati, kako ta množica predvsem ženske delovne sile, ki izgoreva na delovnem mestu, zdrži v tem izjemnem tempu do upokojitve. Osebja je premalo. Zahtevno delo, ki terja toliko odpovedovanja, ne more pritegniti novih kadrov, saj jih zlahka privabijo poklici, ki ob manjših obremenitvah zagotavljajo celo boljše plačilo.
Naj na koncu povem, da moja izkušnja ni izjemna. Govorila sem z mnogimi uporabniki urgentnih ambulant, ki so v celoti potrdili moje ugotovitve. Če kaj v našem zdravstvenem sistemu zares deluje, so to timi urgentnih blokov. Res pa je, da tak nivo odgovornega, visoko strokovnega dela zagotavljajo na račun svojega zdravja, da pri delu izgorevajo, verjetno tudi zbolevajo in kdo ve kako se zgarano dokopljejo do upokojitve. Nad tem se morajo zamisliti organizatorji zdravstva pri nas in poiskati rešitve, ki bodo tudi njim zagotovile človeka vredne delovne pogoje.
Včasih kot heroje počastimo gasilce, gorske reševalce in mogoče še katero poklicno skupino, a nisem še zasledila, da bi izkazali enako čast zdravstvenim timom, ki nas rešujejo, kadar nam gre v življenju za nohte. Zaključila bi, da kolikor zdravstvo deluje, deluje zaradi množice predanih, tihih, nevidnih herojev.
Meta Kramar, Ljubljana
