Danes smo ljudje, med drugim, ogroženi zaradi inflacije, ki jo neposredno doživljamo zaradi povišanja cen blaga in storitev, kar posledično zmanjšuje našo kupno moč in morebiti še premoženje. Odločevalci krivijo ljudi (v bistvu žrtve) zaradi njihovega povečanega povpraševanja in napovedujejo boj proti hitro naraščajoči inflaciji. Boj proti inflaciji jim ni cilj, temveč sredstvo dodatnega podrejanja in razlaščanja delavcev in širše, ljudi.
Vzrok tokratne inflacije ni v povečanju agregatnega povpraševanja ob naraščajočih plačah (v razmerah skoraj polne zaposlenosti). V večjem delu ima svoj izvor na strani ponudbe, najprej zaradi gospodarske ohladitve med covidom. Globalne zapore v letih 2020 in 2021 so povzročile prekinitev svetovnih oskrbovalnih verig blaga in industrijskih komponent ter izkoriščanja poceni, fleksibilne in obilne delovne sile v revnejših državah. K temu je treba še dodati domača ozka grla (npr. pomanjkanje voznikov in pristaniških delavcev v ZDA in Združenem kraljestvu).
Špekulativne dejavnosti »hedge« in pokojninskih skladov ter investicijskih bank zaradi spodbud poceni kreditov (izhajajočih iz kvantitativnega sproščanja) dvigujejo cene pšenice (kljub ustreznim svetovnim zalogam), kar povečuje možnosti za svetovni val lakote brez primere. Monopolne multinacionalke izkoriščajo (začasna) pomanjkanja in povišujejo cene za povečanje svojih dobičkov, saj ne tvegajo izgube strank. Skratka, vse skupaj je vplivalo na močno zvišanje cen pred izbruhom konflikta v Ukrajini.
V tem kontekstu zvišanje obrestnih mer in izvajanje fiskalnega varčevanja ne bosta dosegla zniževanja rasti cen, ki jih poganjajo predvsem dejavniki na strani ponudbe. Nasprotno, škodilo bo zaradi zmanjševanja agregatnega povpraševanja in gospodarskih aktivnosti ter zaradi povečanja brezposelnosti. Odvračalo bo naložbe v samooskrbo in v odvajanje držav od odvisnosti od uvoza.
Tega se oblikovalci politik še kako zavedajo. Lahko trdimo, da nameravajo, tako kot v sedemdesetih letih, izkoristiti trenutno inflacijo, da bi ustvarili recesijo, povečali brezposelnost in preprečili morebitno povečanje pogajalske moči dela. Tudi če je organizirano delo še vedno zelo šibko, so trgi dela vse bolj zaostreni zaradi porasta povpraševanja po delovni sili, posebno ko bo svetovno gospodarstvo podvrženo strukturnemu procesu deglobalizacije in ponovnemu prilagajanju na nove razmere. Tako bi kapitalisti lahko ponovno ustvarili industrijsko rezervno armado kot način, da si zagotovijo, da se ravnovesje moči med delom in kapitalom ne nagne preveč proti prvemu.
Kako bi torej lahko izgledal alternativni odziv na sedanjo inflacijsko krizo, če bi ga poganjalo delo in ne kapital? Breme prenovitve bi se preložilo na močne subjekte (dosedanje dobičkarje) in ne na šibke (delavce in družine z nizkimi dohodki) z začasno kontrolo cen (energije in hrane), skupaj z ukrepi za povečanje ponudbe. Finančna politika bi morala preprečiti špekulacije na trgih energije in surovin, prerazporeditvena fiskalna politika pa bi morala biti usmerjena k zaščiti ranljivih skupin. V vsakem primeru mora nadzor inflacije vedno in vselej biti prilagojen širšim družbenim ciljem (povečanje domače ponudbe, samozadostnost in manjša odvisnost od uvoza).
Navsezadnje razprava o inflaciji v resnici ne zaobjema inflacije; gre za prihodnost ljudi in ne kapitala. In morda gre za sam planet.
Črt Tavš, Koper
