Črni telefon, najnovejši horor, ki se ta čas vrti v kinu, deluje vsaj zaradi dveh stvari. Kot prvo v njem igra ameriški igralec Ethan Hawke (Pred zoro, Fantovska leta, Dan za trening). Ker, ko v hororju igra Ethan Hawke, to navadno pomeni vsaj spodoben žanrski izdelek. Ne verjamete? Poglejte si samo njegove Očiščenje, Sinister in Boj za kri. Hawke po seriji Moon Knight znova igra tako imenovanega filmskega zlobneža. Tokrat serijskega morilca z masko, črnimi baloni in črnim kombijem, ki ugrablja osnovnošolske fante. Kot drugo pa je v Črnem telefonu čutiti režiserjevo osebno izkušnjo odraščanja, ki jo je Scott Derrickson (Hudič v Emily Rose, Doktor Strange) prepletel s kratko zgodbo pisatelja Joea Hilla, sina Stephena Kinga, film pa postavil v rodni Denver in sedemdeseta prejšnjega stoletja, a brez nostalgije, na katero praviloma igrajo novejše produkcije.
Film z vidika motiva pogrešanih otrok in maskiranih morilcev vsekakor ne ponuja ničesar filmsko zares unikatnega. Samo v zadnjih nekaj letih smo recimo videli rimejk klasičnih grozljivk Candyman in Tisto, medtem ko je Netflix nenazadnje ponudil odlični seriji Stranger Things in Dark. Lahko bi celo rekli, da film s turobnim vzdušjem in tematiziranjem težav odraščanja v marsičem spominja prav na klasiko Tisto, v kateri morilski klovn preži na otroke s pomočjo njihovih strahov. Ethan Hawke alias Grabež, ki zalezuje žrtve namesto v klovna zakrinkan v čarovnika, ni nič manj efektiven zlobnež. Namesto, da svoje mlade žrtve potegne skozi odtočni kanal, jih pač strpa v kombi, namesto rdečih pa ima črne balone.
Je pa res, da se je Derricskon s filmskim jezikom odločil za izvedbo, ki ne ponuja moderne igre kadrov in trikov iz repertoarja režiserja Jamesa Wana (Priklicano zlo, Zakleti), temveč cilja na umirjeno montažo, ki jo bolj kot žanrski poskoki zanima psihološki profil otrok. Nepojasnjene ugrabitve se kot gonilo zgodbe tako na več mestih umikajo tematiki družinskega in medvrstniškega nasilja. Derrickson je v intervjujih dejal, da je svoje izkušnje iz otroštva, ki jih je vtkal v film, moral celo porezati in prikrojiti, da ne bi odvrnil občinstev. S takšno odločitvijo je hote ali nehote obkljukal žanrsko pravilo, da je bolj grozno tisto, česar ne vidimo. Tisto, kar je v kadru, zato deluje, tisto, kar je zgolj nakazano, pa oblikuje vzdušje in drži napetost.
Črni telefon je dober primer nepretenciozne grozljivke s srednje velikim proračunom – vložek so filmarji ta hip že nekajkrat povrnili –, ki bolj kot na krike in trike stavi na zgodbo, ki črpa grozo iz vsakdanjega življenja. Po eni strani se opira na srhljivo ameriško statistiko, čez lužo otrok izgine ali je ugrabljen vsakih 40 sekund, po drugi pa na nič manj perečo problematiko nasilja v šolskih in domačih klopeh, oboje pa zapakira v pripoved s perspektive brata in sestre, ki ju prepričljivo upodobita mlada igralca Mason Thames in Madeleine McGraw. Posladek za žanrske sladokusce, predvsem pa film, ki med scenarističnimi vrsticami temačnega osrednjega registra najde človeško toplino in sporočilo upanja.
