Dobro se še spominjamo, kako je bil včasih videti nakup avtomobila. V osemdesetih in tudi še devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko smo z družino kupovali še zadnji zastavin avtomobil, smo vstopili v ogromno halo na Viču v Ljubljani, nato pa se je med množico avtomobilov zastava 128 skala začelo iskanje takšne, ki ji ne bi manjkalo nič. Ki še ni rjavela, nam ob odpiranju stekel (če so se ta sploh vsa odpirala) v roki ni ostala ročica, v prtljažniku ni imela luže, ki je nastala ob transport v slabem vremenu zaradi slabe zatesnitve... Vse skupaj je ob številnih težavah spominjalo na iskanje igle v kupu sena, ko si končno našel enega, ki še ni razpadal, pa ta niti slučajno ni imel barvne kombinacije, ki si si jo zamislil. A dotlej si bil že tako utrujen, da si ga ves vesel odpeljal. Pri čemer je seveda nasmeh z obraza zginil že po prvem ovinku, ko ste obstali brez bencina...
Da, zanimiv časi so bili to in ko so k nam začele prihajati različne znamke avtomobilov, je bila med prvimi takrat precej eksotičnimi tudi korejski Hyundai – in tudi ena redkih, ki je bila večini cenovno dostopna. Tudi nakupni proces je bil nekaj povsem drugega, na ponyja pa smo se spomnili, ko je Hyundai pred časom napovedal svoj nov električni avtomobil ioniq 5. Poudarili so namreč, da se ta velika kombilimuzina z nekaterimi elementi SUV oblikovno zgleduje po legendarnem ponyju. Sami tega niti slučajno nismo opazili, dokler nam ni postalo jasno, da so pri tem mislili na prvo generacijo, ki je v Sloveniji, kamor so pripeljali le drugo, takrat še ni bilo. No, da zaključimo, pony ni bil slab avtomobil, a se takrat s konkurenčnimi ni mogel niti približno kosati, odtlej do danes pa je Hyundai prehodil dolgo pot do znamke, ki se v večini razredov s konkurenco ne le kosa, temveč jo marsikje tudi prekaša.
Ioniq 5 sicer prave konkurence s svojo karoserijsko obliko (v dolžino ta velikanska kombilimuzina meri 4,64 metra in ima tri metre dolgo medosno razdaljo), z izjemo hišne, v obliki kie EV6, nima. Kako zelo so razvojniki z njima zadeli v polno, pa pove že naslednji podatek: kia EV6 je aktualni evropski avto leta, ioniq 5 pa svetovni. In sami lahko dodamo le še naslednje: boljšega hyundaija od ioniqa 5 sami še nismo vozili.
Začne se pri zunanjosti, ki je s svojo retro obliko popoln zadetek v polno in poskrbi za obračanje številnih pogledov. Edini minus, pa še ta ne estetski, temveč pri uporabnosti, so kljuke, ki so poravnane s karoserijo in izstopijo le na eni strani, kot nekakšna palica, zaradi česar je vrata s polnimi rokami težko odpreti. Svetla notranjost s kremastim oblazinjenjem in veliko beline na armaturni plošči je medtem po eni strani futuristična, po drugi pa sta nas velika osrednji in zaslon za volanom spomnila na starejše Applove izdelke, ki so prav tako stavili na belo barvo. In ko smo že pri zaslonu – ta je izjemno odziven, nastavitev prezračevanja je ločena, skratka vse deluje, kot mora. Vključno, in to je pri tem avtomobilu treba izpostaviti, z nastavitvijo za volanom, saj se sedi dovolj visoko, preglednost je odlična, predvsem pa sta prednja sedeža po udobju na ravni največjih in najboljših limuzin poslovnega razreda. Brez pretiravanja! Nastavitve gredo v vse smeri, izpod sedeža pa se lahko »zapelje« še posebna polička, na kateri lahko počiva spodnji del nog.
Tudi med vožnjo pripomb nismo imeli. V prvi vrsti je ioniq 5 izjemno udoben avtomobil, ob tem pa nikakor ne premehak. Popolno udobje bo nudil štirim odraslim potnikom, tudi pet se jih ne bo preveč stiskalo. Testni primerek je imel pogon speljan na zadnji kolesni par, poganjal pa ga je električni motor s 160 kilovati (218 konji) moči. To ob visokem navoru, kot pri vsakem električnem avtomobilu, poskrbi za hipen pospešek z mesta, do hitrosti 100 kilometrov na uro pa tak ioniq 5 rabi 7,4 sekunde. Najvišja hitrost sega do 185 kilometrov na uro, kar je več kot pri številnih drugih električnih avtomobilih, sicer pa je tako ali tako previsoka. A ko smo že pri visokih hitrostih, tudi ko smo vozili dobrih 130 kilometrov na uro, se preostanek kilometrov, ki jih kaže potovalni računalnik, ni topil kot lanski sneg, kar smo pri drugih avtomobilih doživeli že večkrat. Baterija s kapaciteto 72,6 kilovatne ure je tako na našem standardnem testu, med katerim se iz Ljubljane zapeljemo do Pirana, tam avto stoji dva dneva, nato pa se vrnemo, ob povsem normalni vožnji, z vključeno klimatsko napravo, ob petih potnikih in njihovi prtljagi (mimogrede: prtljažni prostor ima prostornino 530 litrov) ob povratku zagotavljala še za 120 kilometrov vožnje. Kar je zelo solidno. Jasno, ko se z ioniqom 5 peljemo počasneje, denimo v mestu, je doseg še višji in zlahka preseže dobrih 400 kilometrov. Kar pa je že zadovoljiva številka, sploh ob različnih možnostih polnjenja – na hitrih polnilnicah denimo že v petih minutah pridobimo energijo za 100 kilometrov vožnje, od 10 do 80 odstotkov pa se baterija v najboljšem primeru lahko napolni v vsega 18 minutah!
In cena? Tu se spet srečamo z nepremagljivo oviro. Električni avtomobili pač niso poceni, odlično opremljeni ioniq 5 tako stane 56.000 evrov. Nič posebnega za električni avto, veliko za avto na sploh.
