Od združenja ženskih teniških igralk je terjala, da sledijo priporočilom olimpijskega komiteja, naj se ruskim in beloruskim športnikom omogoči sodelovanje na turnirjih, a le kot nevtralnim osebam, brez uporabe državnih simbolov. Kot je pojasnila, ni imela nič proti ruskim in beloruskim atletom, ki se jih ne bi smelo kriviti za napad na njeno domovino. Iz načelnosti je sama bojkotirala več turnirjev, na katerih so ruski in beloruski atleti še lahko nastopali pod svojima zastavama. Sedemindvajsetletni teniški igralki, ki je pri šestnajstih letih zapustila domovino, saj se je podala med profesionalne igralke, je vojna spremenila življenje. Veselje nad novico, da je noseča, kar je izvedela le nekaj dni pred napadom na Ukrajino, je z vojno vihro izpuhtelo. Namesto njega se je v njej naselila skrb za svojo domovino, starše in stare starše v rodni Odesi. Tudi zaradi nosečnosti se je odločila prekiniti nastopanje na teniških turnirjih in posvetila se je vlogi, ki ji jo je poveril predsednik Volodimir Zelenski, namreč, da kot veleposlanica fundacije United24 pomaga zbirati donatorska sredstva za zdravstveno oskrbo v Ukrajini. Čeprav teniškega loparja v rokah ni držala nekaj mesecev, se ji dozdeva, da v kotu leži že leta. Njen cilj je, da se bo po rojstvu otroka na igrišča vrnila še pravi čas pred olimpijskimi igrami v Parizu leta 2024, kjer namerava spet zastopati svojo državo.