Čas negotovosti prebudi najboljše ali najslabše v nas in žal je več možnosti za slednje. Ne, korona ni kriva za vse porušene odnose, marsikaj je uničeno že od prej. A ranjeni delovni kolektivi zdaj preživljajo res težke čase. Dejstvo, da so se začeli letni dopusti, ne rešuje ničesar, saj ljudje odhajajo na dopust zagrenjeni in jezni, in prav takšni bodo prišli nazaj. V ranjenih kolektivih je vsak dan priložnost, da izvlečemo meče, in to tudi počnemo. Celo zaradi načrtovanja dopusta je v marsikaterem kolektivu zelo napeto. Sodelavci seveda vedo, da ne morejo vsi hkrati na dopust (razen v primeru kolektivnega dopusta, ko prav to postane ovira). Kljub temu in prav zato so pripravljeni porušiti večino mostov, da bi lahko odšli, kamor jih kliče srce, po možnosti v točno določenem terminu. Če je ta zaseden, poseže vmes usoda in morajo na bolniško. Zaradi delovnih razporedov, ki se na ta način sproti rušijo, bo vroče še celo poletje. Zaradi (ne)pričakovanih nadomeščanj pa bo napeto še dolgo v jesen.
Poletje ni ovira
Sodelavki sedita ob bazenu in prijetno kramljata. Še prehitro pogovor nanese na službene zadeve in miru je konec. Ko prideta do odnosov, postane boleče. Snujeta načrt, kako se bosta sodelavcem za vse hudo maščevali še to jesen. Sproščen počitniški ambient ju ne ovira in jima hkrati ni v pomoč, da bi našli pot v bolj mirne vode. Pričakovano.
Naravnost v srce
Nihče se sicer zjutraj ne prebudi in gre v službo z namenom, da bo na delovnem mestu grenil življenje sebi in drugim, a brez premisleka in zavestne odločitve, da zmoremo tudi drugače, se dan za dnem dogaja točno to. V službi preživimo dobršen del časa, zato se največ grenjenja in teženja zgodi prav tam. Pasivno agresivne komunikacije med sodelavci, ki drug drugega težko prenašajo v istem prostoru in tudi sicer, smo vajeni do te mere, da le še zamahnemo z roko. Na videz mirno in kultivirano okolje, a strupene puščice izrečenega in neizrečenega letijo v vse smeri in naravnost v srce. To pri sodelavcih, ki (še) niso del obračuna, vzbuja nelagodje, negotovost in napetost, vendar menijo, da je bolj varno, če se delajo nevidne. Sčasoma puščice poletijo tudi proti njim. Odzovejo se v enaki meri. Oko za oko, zob za zob, žalbeseda za žalbesedo (ali več njih). Tako se toksično okolje nemoteno širi in razrašča. In ne, to, da v delovnih kolektivih nekje do jeseni, ko se še zadnji sodelavci odpravljajo na dopust, ne bomo polno ekipirani in marsikaterega sodelavca zaradi izmeničnih dopustov zelo dolgo ne bomo videli, ne bo ustavilo rušenja odnosov. V času, ko so ekipe delale na daljavo, so se ljudje na smrt skregali po telefonu in elektronski pošti. Razdalja med nami resnično ni ovira za rušenje odnosov, prav nasprotno. Prav tako tudi poletni čas ni čas premirja. Če ne drugače, se bomo s sodelavci in šefi še naprej kregali nekje na plaži v mislih in tihih pogovorih s samim seboj, ob obujanju vsega, kar čutimo kot krivico in bolečino. Nazaj bomo prišli še bolj slabe volje.
Bo že nekako
Vodja ima zelo pomembno vlogo pri uravnavanju organizacijske kulture in doslednem postavljanju meja grobostim v delovnih odnosih. Vendar pa je odvisno tudi od nas samih, v kakšnem okolju bomo delali in kako se bodo takšni sprva tihi in neopazni obračuni končali. Če se tako odločimo, lahko pomagamo ustaviti uničujoči proces razgradnje odnosov in s svojim zgledom krepimo spoštljivo komunikacijo in profesionalizem. Lahko pa seveda upamo, da se bo že nekako rešilo samo od sebe. Neverjetno veliko optimistov je med nami.
Nestrpnost tudi v odnosu do strank
Če ranjene odnose v kolektivu ignoriramo, hitro najdejo pot tudi do naših uporabnikov, strank. Toleriranje grobosti v delovnem kolektivu odpre pot cinizmom, nestrpnosti in neprofesionalnemu ravnanju vseh vrst tudi v odnosu do strank. Slednje nas z nejevero opazujejo in izgubljajo potrpljenje in zaupanje. Bomo torej obupali nad sodelavci in dovolili, da tudi stranke obupajo nad nami, ali bomo morda vendarle poskušali okrepiti delovne odnose za boljše rezultate in manj slabih zgodb?
