Le pri kulturi so »malo« zadaj. No, pa saj imajo zaslombo in odvezo pri cerkvenih ter posvetnih velikaših. 30 let so rušili, sedaj pa so nepogrešljivi »politični« in »strokovni« svetovalci ter akterji. Tudi v stranki, ki obljublja spremembe. Prav tako v medijih, ki naj bi bili verodostojni. Na RTV so že »uspešno« politično uravnoteženi, sedaj bi rad denimo mag. Matevž Krivic »uravnotežil« še ustavno sodišče (?!), ki pa bi moralo biti zgled strokovnega pozitivnega ravnanja in odločanja. Vse to torej v »dobro« pravu in medsebojnim odnosom v družbi. Tudi glede mirnega sožitja in sobivanja doma in v svetu.
Stališča vidnih oseb javnega življenja o vojni v Ukrajini so »usklajeno« nasprotna, kar dokazujeta dve javni pismi različnih vsebin novi Vladi RS, ki se glede zunanje in obrambne politike očitno še »lovi« med interesi zunanjih akterjev glede vojn ter notranjih potreb glede miru. Namesto odločnih in jasnih stališč v zunanji politiki se že čutita negotovost in prilagodljivost.
Celo podpisniki druge izjave vladi RS o Ukrajini so medsebojno »uravnoteženi« in so se mirne duše »pobogali«. Pravzaprav je edina pozitivna lastnost te druge izjave, da so se podpisali. Sedaj vsaj potrjeno vemo, kako so delali in kako bi še delali, če bi imeli možnost. Oziroma kako bodo, ko oziroma če jo bodo zopet imeli. Na srečo so bile vmes volitve, kjer smo povedali, kaj hočemo in česa ne. To je treba neprestano ponavljati. In to je tudi obveza nove vlade, ki jo mora realizirati brez sprenevedanja in izgovarjanja na preteklost, na čas, ki seveda nikoli ni »pravi«, na EU in na vse tiste, ki so že imeli nekoč možnost ravnati drugače in prav, pa tega niso storili. Marsikdo je torej krepko izgubil večinsko zaupanje.
Ja, iz majhnega raste veliko. Zlo mislim. Počasi in zanesljivo. Dan za dnem. Vsak trenutek. In to pri skoraj pri vseh ljudeh. Tu mislim predvsem tiste na oblasti in blizu nje. Mislim tudi na to, da so se novice o vojni umaknile s prvih strani oz. udarnih terminov medijev, kar pomeni, da smo se na vojno že »navadili«. No, pomeni pa tudi to, da so druge novice pač »pomembnejše« in bomo kmalu verjetno spet dobili kakšne »nove« nasvete o tem, da je treba »vojno pozabiti« in se »spraviti«.
Če se vrnem k zadnjima pisnima pobudama vladi, naj rečem le, da vendar tudi iz »majhne« pobude glede miru lahko nastane kaj velikega. Čeprav podpisani »pravičniki« iz druge izjave in nekateri komentatorji, ki oblikujejo javna mnenja, menijo, da aktivnosti za mir niso realne oz. so utopične, morajo vendarle postati način razmišljanja in predvsem ravnanja novih oblastnikov. Takšne pobude, ki jih odlično interpretira spoštovani Aurelio Juri, so vredne več kot vsa z orožjem in smrtjo podkrepljena prizadevanja tistih ljudi, ki so v preteklosti s svojim ravnanjem dokazali neverodostojnost in nesposobnost presojati ter ravnati v korist vseh ljudi. Tudi kakšen sedanji oblastnik se torej najde med njimi. No, pa seveda tudi podpisniki drugega pisma.
Zato še enkrat, čeprav že morda stotič, tudi sam pozivam k treznemu razmisleku in ravnanju pristojnih odločevalcev v državi. Vse to ali pa velika večina tega, kar se je izvajalo v zunanji politiki do sedaj, namreč absolutno ni v redu in ne vodi k miru. Ne pri nas, ne v Evropi, ne v svetu. x
Miloš Šonc, Grosuplje