Novica o suši, ki vzame pridelek, je precej bolj udarna kot potem vse tiste novice, ki temu sledijo in nam govorijo o tem, kako težko je tem ljudem, ki potem zaslužijo komaj za preživetje. Morda jim malo pomaga država, a to ni več zanimivo. Naše klimatizirane trgovine so polne in drugo ne šteje. Se vam zdi presenetljivo, da se nas take zgodbe ne dotaknejo več ali pa jih hitro pozabimo? Da v njih ne vidimo grožnje tudi za nas, ki hrano kupujemo ne glede na razmere na poljih? Niti ne. Človek, ki izgublja stik z naravo, ki se morda sploh ne zaveda več, da zelenjava raste na zemlji in kaj vse je potrebno, da nekaj sploh zraste in rodi, nekdo, ki o tem torej ne razmišlja, saj ima drugo delo in skrbi, od takega bi bilo skoraj nepošteno pričakovati ali zahtevati, da bi se zavedal, zakaj bo morda hrana postala vse dražja in da bo včasih česa tudi zmanjkalo.
Ljudje se večinoma zamislimo takrat, ko nas nekaj zmoti, zaboli, preseneti. Ko gre zares. Skrb za hrano smo prepustili drugim in od njih pričakujemo, da bo preskrba z njo urejena. Ker tudi drugi od nas pričakujejo, da bomo dobro opravljali svoje delo, ki bo koristilo ali služilo njim. Težave s podnebnimi spremembami in vsemi drugimi, ki so posledice teh sprememb, naj rešijo pristojni, stroka, državni voditelji. Mogoče se res zdi, da je vpliv vsakega posameznika zanemarljiv, da je nesmiselno, da se vsak ukvarja s tem, kaj bi lahko prispeval k zmanjševanju porabe, a ne gre samo za količino energije, hrane, obleke, elektrike in vseh ostalih dobrin, ki nam omogočajo udobno življenje, ampak gre za stanje duha v družbi. Gre za to, da varčno trošimo, kar že potrebujemo, da tak način postane vrednota in zgled. Potem bomo tudi marsikateri drugi, za nas bolj boleči ukrep sprejeli kot nujo, kot nekaj, kar pač moramo storiti, da si ne bomo do konca pokvarili našega lepega življenjskega okolja.
