Celoten proces premikanja in »restavriranja« omenjenih kipov je poln nejasnosti. Razen Augustinčićevega Tita naj bi bili kipi večinoma v lasti JGZ Brdo. Kdo, zakaj in kdaj je za upravljanje s temi kipi pooblastil Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS)? Govori se celo o prenosu lastništva kipov z JGZ Brdo na MNZS, a če je res tako, je treba to ustrezno pojasniti, saj si javni zavodi brez zadostnega razloga ne morejo lastnine kar poklanjati med sabo. Ne pozabimo tudi, da so z Odlokom o razglasitvi posestva gradu Brdo pri Kranju za kulturni spomenik državnega pomena (Ur. l. RS, št. 21/2008-771, 5. člen, točka 5, alineja 1) dotične bronaste plastike zavarovane z varstvenim režimom kot vrtne skulpture. Če bi jih želeli iz kakšnega utemeljenega razloga prenesti na drugo lokacijo, bi moral biti torej odlok o razglasitvi spomenika predhodno spremenjen oz. dopolnjen. Zaenkrat ni bil!
Večkrat podana razlaga, da so bili kipi preneseni v Pivko le za potrebe restavriranja, se ob tem, da je Pivka dvakrat dlje od edinega usposobljenega slovenskega restavratorskega centra kot Brdo, zdi toliko bolj neprepričljiva. Predvsem pa je »način restavriranja«, s katerim se skulpture prenaša v Pivko in se jih tam še nerestavrirane razstavlja v posebni avtorski postavitvi in povsem novem kontekstu, nevaren precedens za nadaljevanje postopkovno vprašljivega ravnanja pristojnih javnih institucij v tem in podobnih drugih primerih. Stroka in javnost se zato upravičeno sprašujeta, kakšna je vloga muzejskega zavoda v tej zgodbi? Ima MNZS ustrezna soglasja za svoje ravnanje in za postopke, ki jih oz. za katere trdi, da jih izvaja? Jih pridobiva po ustrezni poti ali morda z opredeljevanjem strokovnih postopkov za nazaj? Kdo so pooblaščeni konservatorji in restavratorji za zaščito bronastih kipov, ki so takšne postopke predvideli v konservatorsko-restavratorskem načrtu, in kdo je o postopku odločal?
Po dostopnih informacijah se zdi, da gre za povsem neustrezno ravnanje z dediščino in za odstopanje od ustaljenih postopkov, brez koristi za kipe, bolj z namenom brisanja preteklosti in celo vzpostavljanja negativnega odnosa do nje. Na to kažejo tako skopa pojasnila kot pravkar odprta, tendenciozna in negativno konotirana avtorska postavitev s prenesenimi kipi v Pivki. Tlačenje kipov v dveh vrstah za ograjo ustvarja plitko in skrajno posplošeno interpretacijo tako povojnega časa kot skulptur povojne javne plastike, brez vsakega razumevanja izraznih, formalnih in motivnih značilnosti umetnostnega obdobja. Ustvarja se nekakšno simbolno pokopališče zgodovine, brez kakršnekoli povezave z avtorskimi izrazi kiparjev, v svojem času ključnih slovenskih in hrvaških avtorjev, predvsem pa brez razumevanja, da gre – z izjemo kipov Tita in Kurirčka – za celosten, programski sklop vrtnih skulptur, ki so skupaj nastopale kot okrasna in ikonografska dopolnitev parkovne ureditve protokolarnega posestva. Ker gre za redek, pravzaprav edini primer takšne celostne umetnine pri nas, je še toliko bolj pomembno, da ta neokrnjena in v parkovnem okolju, s katerim skupaj predstavlja duh časa, tudi ostane. Z izruvanjem zbirke iz konteksta Parka Brdo sta zgodovinska in umetnostna pričevalnost tako zbirke kot parka bistveno okrnjeni.
Zato pozivamo odgovorne, da ravnanje s skulpturami vsestransko pojasnijo in poskrbijo, da se pomen skulptur skupaj s parkovnim okoljem posestva Brdo ohrani.
Strokovno javnost pozivamo, da se opredeli do te skrajno vprašljive restavratorske prakse in prispeva k temu, da do takšnih ravnanj v prihodnje ne bo več prihajalo.
Najširšo zainteresirano javnost pozivamo, da se seznani s celostnim ohranjanjem kulturne dediščine, spremlja stanje v prostoru ter opozarja na morebitne sporne in nesprejemljive prakse.
dr. Miloš Kosec, dr. Nika Leben, dr. Maja Simoneti, Gojko Zupan, dr. Beti Žerovc
Podpisnice institucije:
Oddelek za umetnostno zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani
Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo
Odbor za ohranitev kulturne dediščine (civilna iniciativa)
Društvo arhitektov Ljubljana
Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani
Društvo krajinskih arhitektov Slovenije
Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU
Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani
Inštitut za arheologijo in dediščino FHŠ, Univerza na Primorskem
Oddelek za kiparstvo, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani
Oddelek za arheologijo in dediščino, FHŠ, Univerza na Primorskem
Oddelek za krajinsko arhitekturo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani
Interdisciplinarni inštitut Univerze v Ljubljani za trajnostno varstvo dediščine
Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije
ICOMOS – Slovensko nacionalno združenje za spomenike in spomeniška območja
Podpisniki posamezniki:
dr. Božidar Jezernik, Urška Jurman, dr. Katarina Mohar, dr. Marko Jenko, ddr. Nataša Golob, dr. Bojana Piškur, dr. Rajko Muršič, dr. Andrej Smrekar, dr. Aleš Gabrič, Mateja Breščak, Sabina Povšič, dr. Helena Seražin, Andrea Furlan, dr. Ana Kučan, Matevž Čelik, dr. Katja Hrobat Virloget, Zdenka Badovinac, dr. Darko Štrajn, dr. Boris Vezjak, dr. Božidar Flajšman, dr. Aleš Vodopivec, Meta Hočevar, dr. Pavel Gantar, dr. Renata Salecl, Branko Soban, dr. Lidija Tavčar, Mojca Drčar Murko, dr. Peter Vodopivec, dr. Neža Čebron Lipovec, dr. Tomaž Brejc, dr. Marjeta Ciglenečki, dr. Rado Bohinc, ddr. Mateja Kos, Matija Bevk, Maja Vardjan, dr. Oto Luthar, dr. Tanja Petrović, dr. Petra Svoljšak, dr. Lev Kreft, Boštjan Vuga, Tadej Glažar, Tomaž Štoka, dr. Jerneja Ferlež, dr. Nika Grabar, Mojca Jenko, Boris Briški, dr. Mateja Ratej, dr. Marta Verginella, dr. Katarina Šmid, Arne Vehovar, dr. Peter Krečič, Rok Žnidaršič, Saša Nabergoj, dr. Sonja Ifko, Blaž Babnik Romaniuk, dr. Ana Cergol Paradiž, Anja Planišček, Klemen Ploštajner, dr. Domen Zupančič, Jon Grobovšek, dr. Lev Centrih, dr. Petja Grafenauer, Vasa J. Perović, Tadej Glažar, dr. Petra Čeferin, Kaja Lipnik Vehovar, Martina Lipnik, dr. Luka Skansi, dr. Borut Juvanec, dr. Krištof Jacek Kozak, Nejc Florjanc, dr. Cvetka Požar, dr. Blaž Šeme, dr. Mateja Kurir, Marina Zupančič Bac, Jurij Kobe.
