Edouard Louis Joseph Merckx, bolj znan kot Eddy Merckx, je bil eden najbolj dominantnih športnikov nasploh v zgodovini. Kolesarstvo se je od njegovih časov zelo spremenilo, zato bodo nekateri njegovi rekordi ostali nedosegljivi. Sedeminsedemdesetletni Belgijec je med letoma 1965 in 1978 zmagal na 445 dirkah od 1585, na katerih je nastopil. Osvojil je rekordnih 11 grand tourov: 5-krat Giro, 5-krat Tour, 1-krat Vuelto in 19 kolesarskih spomenikov: 7-krat Milano–San Remo, 2-krat dirko po Flandriji, 3-krat Pariz–Roubaix, 5-krat Liege–Bastogne–Liege, 2-krat dirko po Lombardiji. Trikrat je postal tudi svetovni prvak na cestni dirki. Zaradi njegove požrešnosti po zmagah se ga je prijel vzdevek Kanibal, ki mu ga je dala hči Christiana Raymonda, njegovega sotekmovalca pri ekipi Peugeot.
Treniral je košarko, nogomet, namizni tenis, tenis in celo boks
Eddy je že v mladosti kazal tekmovalnost. Treniral je košarko, nogomet, namizni tenis, tenis in celo boks, zmagal je na nekaj lokalnih boksarskih turnirjih. Kolo je začel voziti pri štirih letih in se kasneje tudi vsak dan peljal z njim v šolo. Njegov idol je bil uspešen belgijski kolesar Stan Ockers, ki ga je Eddy rad oponašal pri vožnji s prijatelji. Poleti leta 1961 si je Merckx kupil tekmovalno licenco in pri šestnajstih letih prvič tekmoval na dirki ter končal na šestem mestu. Na svoji trinajsti dirki oktobra 1961 je dosegel prvo zmago med amaterji. Naslednje leto je postal belgijski amaterski prvak in pustil šolo, čeprav mu je ravnatelj ponudil, da izpite opravi kasneje. Leta 1964 je bil izbran v belgijsko olimpijsko ekipo za cestno dirko in jo končal na 12. mestu. Kasneje tega leta je postal svetovni amaterski prvak.
Spomladi leta 1965 je podpisal prvo profesionalno pogodbo z ekipo Solo-Superia, za katero je vozil tudi Rik Van Looy, ki je kot prvi kolesar osvojil vseh pet kolesarskih spomenikov. Merckx je svojo amatersko kariero končal z 80 zmagami. Njegova prva profesionalna sezona ni bila najuspešnejša. Težave je imel predvsem s sotekmovalci v ekipi, ki ga niso spoštovali in so se mu večkrat posmehovali. Kasneje je Eddy dejal, da se v tem času od Van Looya ni naučil ničesar. Po sezoni je prestopil v ekipo Peugeot-BP-Michelin in že v prvem poskusu osvojil klasiko Milano–San Remo, kjer je naslednje leto še drugič zapored premagal vse ter kasneje tudi prvič postal svetovni prvak in oblekel mavrično majico. Po končani sezoni je podpisal pogodbo za ekipo Faema, v kateri je imel zapisano, da mu ni treba plačevati za platišča in gume, kar je bilo v tistih časih zelo redko. Leta 1968 je zmagal na svoji prvi tritedenski dirki, Giru d'Italia, kjer je premagal tudi legendarnega Italijana, zmagovalca vseh treh največjih dirk Feliceja Gimondija. Leta 1969 je želel zmagati tako na Giru kot kasneje na Touru, zato na Giru ni vozil tako agresivno kot leto prej, vendar je kljub temu dobil štiri etape in vodil v skupnem seštevku. Nekaj dni pred koncem dirke je v njegovo hotelsko sobo prišel direktor dirke Vincenzo Torriani in mu povedal, da je padel na dopinškem testu, ter ga diskvalificiral. Dobil je enomesečno prepoved kolesarjenja, vendar so ga kasneje oprostili zaradi »razumnega dvoma«, zato je lahko nastopil na Tour de Franceu. Na dirki je zmagal, ob tem pa dobil še seštevek za najboljšega po točkah na končnih ciljih, po točkah na gorskih ciljih, kombiniran seštevek in nagrado za najbolj borbenega kolesarja. Septembra je na dirki na velodromu v Franciji hudo padel in bil 45 minut nezavesten. Merckx je kasneje dejal, da zatem nikoli več ni bil enak.
V šestem poskusu prvič ni zmagal na Touru
Leta 1970 mu je vendarle uspelo osvojiti tako Giro kot Tour v istem letu, šele tretjemu v zgodovini. Po vseh uspehih na dirkah si je želel podreti še rekord v vožnji na eno uro. Oktobra 1972 se mu je priložnost ponudila na velodromu v Ciudadu de Mexicu. Mehiko so izbrali zaradi visoke nadmorske višine in posledično manjšega zračnega upora. Prejšnjo razdaljo Elsyja Jacobsa iz leta 1958 (41,347 km) je popravil za več kot 8 km (49,431 km). Po rekordu je povedal, da je bila to njegova najtežja dirka v življenju. Njegov rekord je zdržal 12 let, ko je Francesco Moser dosegel 51,151 km. Leta 1973 je Eddy postal prvi kolesar, ki je v istem letu osvojil Giro in Vuelto (Vuelta je do leta 1994 potekala spomladi). Leta 1974 je osvojil svoj peti in zadnji Tour ter se s tem izenačil s Francozom Jacquesom Anquetilom. Kasneje sta njun rekord izenačila še Francoz Bernard Hinault in Španec Miguel Indurain. Tega leta je postal tudi prvi kolesar s trojno kolesarsko krono: zmaga na Touru, Giru in na cestni dirki na svetovnem prvenstvu v enem koledarskem letu. Naslednje leto v svojem šestem poskusu prvič ni zmagal na Touru. Končal ga je na drugem mestu, za Francozom Bernardom Thevenetom. Od takrat je njegova kariera šla počasi navzdol. Edina svetla točka je bila rekordna sedma zmaga na dirki Milano–San Remo. Maja 1978 je po posvetu z zdravniki končal kariero.
Eddy Merckx zelo ceni našega Tadeja Pogačarja, ki po slogu vožnje zelo spominja na Kanibala. »Težko najdem besede, s katerimi bi opisal tega fanta. Pogačar je 'campionissimo' (prvak med prvaki, op. p.),« je dejal Eddy Merckx. Ta vzdevek je imel italijanski kolesarski romantik Fausto Coppi. Merckx je še dodal: »Kolesarji kot Pogačar lahko dominirajo, ko so v najboljši formi. To ni dobro za druge kolesarje, vendar je dobro za šport. Zanimanje javnosti se poveča. Prepričan sem, da bo Pogačar naredil kolesarstvo še bolj priljubljeno.«
