Avstralski režiser Baz Luhrmann je znan po svojem vpadljivem, kričečem slogu, s katerim se je šopiril že v muzikalu Moulin Rouge (2001), pa recimo v pustolovski drami Avstralija (2008) in v adaptaciji Fitzgeraldove klasike Veliki Gatsby (2013). Na prvi pogled se je zato zdelo, da bi bil lahko pravi človek za biografski portret kralja rokenrola, ki ni navduševal le z glasom in glasbo, pač pa tudi in predvsem s telesom in nastopom. A videz vara. Luhrmann tako v prvi polovici filma z neprestanim pripovednim skakanjem, bliskovitimi montažnimi rezi in miksanjem največjih uspešnic ustvari nekaj, kar se bolj kot film o Elvisu bere kot enourni napovednik filma o Elvisu.
Režiser nas v prvem delu filma dobesedno bombardira s hitrimi kadri, ki se vrstijo, prelivajo in pogosto celo množijo. Ne dve ali tri, včasih gledamo štiri, pet ali šest slik v sliki. Film bi bil rad vse povsod naenkrat. A finta je v tem, da je bil Elvis spektakularen sam po sebi, zaradi česar je režijski spektakel, ki nam ga v obraz tako vztrajno meče Luhrmann, na več mestih ne samo pretiran, temveč povsem odveč. Kar bi moral biti glasbeni spektakel, iz minute v minuto postaja filmski kič. Kar je škoda. Prvič, ni skrivnost, da je bil Luhrmannov Elvis eden najbolj pričakovanih hollywoodskih filmov leta. Drugič, nepopustljiv slog filma poleg zgodbe večkrat zasenči tudi izjemen nastop mladega filmskega zvezdnika Austina Butlerja.
Kalifornijski igralec namreč Elvisa igra tako, da kupimo vse tiste krike, vzdihljaje in poljube fenic, ki, ko ne kričijo, vzdihujejo in omedlevajo, na oder mečejo spodnjice. Z dolgimi zalizci in v tistih kričečih opravah namreč giba, miga, trese in kroži, kot da ga bodo vsak čas prepovedali. Kot da je prav on povezal bluz, kantri in gospel, kot da je prav on iznašel opolzki rokenrol. Performans Butlerja pade v oči še bolj, ker na drugi strani v eni najslabših vlog gledamo dvakratnega oskarjevca Toma Hanksa, ki igra Elvisovega zloglasnega menedžerja Toma Parkerja. S popačenim govorom na trenutke bolj spominja na Jareda Leta iz lanskoletne Hiše Gucci kot na lik iz resne drame. Gre za podcenjevanje gledalca, ki mu film brez potrebe signalizira, kaj naj si misli o Parkerju.
Film je poln takšnih kontrastov, zaradi česar kljub odlični osrednji vlogi ter tako rekoč brezhibni tehnični izvedbi Luhrmannov Elvis izzveni v površinski portret enega največjih popkulturnih fenomenov 20. stoletja. O Elvisu je bilo napisanega in povedanega že toliko, da takšna biografska abeceda, ki sicer na mestih spretno vzporeja pevčevo kariero in zgodovinske trenutke, enostavno nima mesta med izstopajočimi biografskimi dramami. V ničemer namreč ne preizpraša ali odstira mit o pevcu na način, ki bi presegel domet komercialnega filma o slavnih osebah, za nameček pa s slogom nemalokrat podira tudi tisto, kar je dobro. Osrednja pomanjkljivost je opazna predvsem v zadnji tretjini, ki je z bolj umirjenim filmskim ritmom ne le bistveno bolj gledljiva izkušnja, temveč nakazuje obris filma, ki bi ga lahko dobili z bolj osredotočenim, prodornim scenarijem in brez nepotrebnega režiserskega cirkusantstva.
