Vendar pa moramo pogledati tudi rezultate njegovega delovanja na različnih funkcijah in jih nato valorizirati. Če se izognemo njegovi partijski funkciji in delovanju v parlamentu, se osredotočimo zgolj na zadnji dve funkciji, to je predsednika vlade in predsednika države. Poskušajmo torej ovrednotiti in oceniti delovanje Pahorja na teh dveh najpomembnejših funkcijah.
Vlada Pahorja je leta 2008 nasledila prvo Janševo vlado in ni pravočasno zaznala vseh finančnih dubioz, ki jih je nasledila od Janše. Prepozno je odreagirala na finančni cunami, ki je sledil zaradi prezadolženosti bank in gospodarstva ter posledično pahnila Slovenijo v največjo recesijo. Trajalo je deset let, da se je Slovenija vrnila na izhodiščni položaj iz leta 2008.
Leta 2009 je Pahor s Hrvaško predsednico vlade Jadranko Kosor dosegel dogovor o arbitražnem sporazumu o meji s Hrvaško. Kljub opozorilom več uglednih pravnih strokovnjakov o pomanjkljivostih sporazuma oziroma »čereh«, ki lahko škodujejo Sloveniji pri določitvi predvsem morske meje, jih Pahor ni upošteval. Vsi se še spomnimo najbolj problematičnega termina »junction« v sporazumu, ki naj bi po slovenskem tolmačenju določal stik z odprtim morjem. Vendar pa žal tega termina (junction) mednarodno pravo ne pozna, zato bo v bodoče težko določiti, kje točno naj bi bil ta stik z odprtim morjem, ki ga tudi Hrvaška nikoli ni priznala. Ne glede na kasnejši fiasko pri uveljavitvi arbitražnega sporazuma, kar se zna vleči v nedogled, pa je vsakemu jasno, da je Pahor sklenil arbitražni sporazum, ki je mednarodnopravno invaliden in sporen pri ključnem cilju, to je izhodu Slovenije na odprto morje, kar pa junction verjetno ni.
Kljub tem strateškim »kiksom«, ki jih je Pahor naredil kot predsednik vlade, je bil 23. decembra 2012 izvoljen za predsednika države. Pomeni, da je po hirearhiji celo napredoval. Volilci so ga celo nagradili za recesijo in padec življenjskega standarda ter slabo pripravljeno arbitražo, zaradi katere bo Slovenija za vse večne čase ostala država z zaprtim morjem, kjer tudi prosta plovba ne bo v pristojnosti zgolj suverene Slovenije.
Letos se Pahorju po desetih letih izteka drugi mandat predsednika države. Če pogledamo to obdobje, lahko ugotovimo, da je Slovenija kljub Pahorjevim poskusom sprave na dogodke med in po drugi svetovni vojni, še vedno na dveh polih. Na eni strani je manjšina, ki opravičuje in slavi kolaboracijo z nacisti, na drugi strani pa je večina, ki je že neštetokrat obžalovala povojne poboje, vendar ji glasna manjšina ob pomoči Cerkve tega obžalovanja ne prizna.
Pahor je pri svojem spravljanju šel celo tako daleč, da se sočasno priklanja tako spomenikom domobrancev kot tudi partizanov. Celo venec je položil pri spomeniku pomorjenim ustašem v Hudi jami ter s tem implicitno pripisal ta zločin kar slovenskim partizanom. Vse to počne Pahor, da bi se usredinil in prikupil vsem, ne glede na zgodovinska dejstva. Pahorju tudi sprava Slovencev ni uspela, postali smo razdeljeni kot še nikoli doslej, kar se je samo še stopnjevalo ob njegovi kolaboraciji z avtoritarno zadnjo Janševo vlado, ko se ni postavil v bran demokracije in človekovih pravic.
Na koncu lahko rečemo, da si Pahor ob odhodu ne zasluži niti jabolko navdiha.
Gorazd Cuznar, Črnomelj
