Prestolonaslednik in dejanski voditelj Savdske Arabije Mohamed bin Salman, ki je po umoru savdskega novinarja Džamala Hašokdžija veljal za nezaželeno osebo in izobčenca v mednarodni diplomaciji, je spet postal sprejemljiv sogovornik. V začetku tedna je obiskal Egipt in Jordanijo, v sredo pa še Turčijo. V vseh treh državah, ki jih tarejo vse hujše gospodarske in socialne težave, letos tudi zaradi izjemne podražitve pšenice in nafte, savdski princ obljublja pomoč in milijardne investicije. Nekoč gospodarsko uspešna Turčija ima na primer že več kot 100-odstotno inflacijo.
Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, ki se je s svojo aktivno in včasih agresivno zunanjo politiko precej osamil, med drugim na Zahodu, si želi izboljšati odnose tudi z Izraelom, Egiptom in Združenimi arabskimi emirati (ZAE). Odnosi s Savdsko Arabijo, ki je glavni tekmec Turčije za vpliv na 2 milijardi sunitov, so se poslabšali zlasti jeseni 2018, ko je Erdogan, podobno kot zahodni voditelji, ob opiranju na tonske posnetke turških obveščevalcev posredno obtožil mladega bin Salmana, da je naročil umor Hašokdžija na savdskem konzulatu v Carigradu. Sicer je problematična tudi bin Salmanova agresivna politika v 30-milijonskem Jemnu, ki je predvsem zaradi savdskega in iranskega vmešavanja že osem let v primežu krvave državljanske vojne.
Sedanji ameriški predsednik Joe Biden je leta 2019 še kot predsedniški kandidat označil bin Salmana za parijo in zavračal kakršne koli stike z njim, a čez tri tedne se bo z njim srečal na obisku v Riadu. Zahod zaradi ukrajinske vojne potrebuje podporo izjemno bogate naftne monarhije, ki je zdaj toliko pomembnejša, ker gredo cene nafte v nebo.
Zaradi Ukrajine obisk v Riadu
Očitno je Biden prisiljen voditi podobno politiko do Riada in Teherana kot Donald Trump. Ob vselitvi v Belo hišo januarja 2020 je sicer hotel, da bi bile človekove pravice pomemben vidik ameriške zunanje politike in da zato Savdska Arabija ne bi bila več zaveznica ZDA (kar je od leta 1945), pač pa bi se izboljšali odnosi z Iranom, predvsem z obnovitvijo sporazuma o iranskem jedrskem programu iz leta 2015. A vsi ti načrti so padli v vodo. Glede Irana predvsem zato, ker je tam na predsedniških volitvah zmagal protiameriški jastreb in skrajnež Ebrahim Raisi.
Bin Salmana pa je težko ignorirati, ker bo kmalu tudi formalno savdski vladar, na prestolu izjemno bogate države pa bo ostal več desetletij. Sicer bo Biden sredi julija v Riadu predvsem zato, da prepriča 36-letnega bin Salmana, naj odstopi od sporazuma med Opecom in Rusijo. Skratka, Savdijci bi morali povečati količino načrpane nafte, da bi njena cena padla, zato bi Kremelj težje financiral vojno v Ukrajini.
Poskus normalizacije odnosov
Biden, ki se bo pred pristankom v Riadu ustavil v Izraelu, bo pri bin Salmanu tudi poskušal posredovati za normalizacijo odnosov z judovsko državo, kot je to doslej storilo že šest arabskih držav, kot prva Egipt leta 1979. Izrael pa bi rad izkoristil Bidnov obisk v Riadu za oblikovanje velike protiranske koalicije, v katero bi bili vključeni tudi glavni sunitski velesili, Savdska Arabija in Turčija. Vendar si v Riadu ravno prizadevajo normalizirati odnose s Teheranom in tudi v Ankari bi radi imeli dobre odnose s šiitsko velesilo.
