Ta svet potrebuje več grešnikov

V pričujoči, dvanajsti zbirki tržaškega pesnika Aceta Mermolje (1951) duša njegovega izpovedovalca več ne čivka kot v predhodni knjigi, temveč grmi, se trga, bojuje, a tudi ječi, stoka, cvili, kajti tokrat se spopada z eno največjih zagonetk človeka – vero, vero v odrešenje, vstajenje, spreobrnjenje. Osrednja pesnitev, ki tvori jedro zbirke, je namreč osnovana, kot nakazuje že naslov razdelka Lukovi pripisi k evangeliju, kot Lukov komentar življenja in dela Jezusa Kristusa, a predvsem kot njegov (notranji) dialog, v katerem se evangelist razodene (tudi) kot grešnik, torej v svojem dvomu, omahljivosti, negotovosti oziroma vsem, kar je nasprotje trdni veri, v kateri je živel Kristus in o kateri navsezadnje pripoveduje njegovo kanonizirano pričevanje. Že v prvi (zunaj cikla stoječi) pesmi črno na belem izvemo, da je Lukov greh v resnici pesnikov greh – njegova pesem kot nejevera, herezija: »Pesem je v luči resnice greh / in beg pred brezpogojno vero, / obenem pa zdravilo za vsa vprašanja.«