Kako se je bilo spet vrniti v ekipo?
Nekako je bil čuden občutek, ker nisem bil s fanti v Braziliji, saj nisem najbolj navajen, da bi njihove tekme spremljal po televiziji. Zdaj me že kar malo skrbi, kako bo, ko bom končal z reprezentančno kariero. Ampak osebno sem to potreboval. Moral sem urediti svoje zdravstvene težave, ki sem jih imel. Sicer pa smo s Tinetom Urnautom, Sašem Štalekarjem in ekipo do 20 let tako ali tako trenirali doma, tako da smo bili vseskozi v trenažnem procesu.
Dejali ste, da ste tekme soigralcev spremljali po televiziji. Prva proti ZDA je bila pod ravnijo dosedanjih predstav slovenske reprezentance, nadaljevanje pa je bilo veliko boljše.
Ker so bile tekme ob dveh zjutraj, sem imel kar precej težav, da sem jih gledal v živo. Običajno sem dva niza še zdržal, potem pa sem zaspal in sem si nadaljevanje pogledal zjutraj. Poznalo se nam je, da je bilo v ekipi veliko mlajših igralcev, in dejstvo je, da proti ZDA raven naše igre ni bila na običajni ravni. Veseli, da smo že v naslednjih tekmah popravili določene zadeve in to je tisto, kar je dobro, namreč, da hitro ugotovimo, kaj delamo napačno in to skušamo izboljšati. Zato sem s tega vidika zadovoljen. Imamo svoj standard, kakšno odbojko želimo igrati, in temu standardu se moramo čim prej približati, da bomo potem, ko bo prišlo do izločilnih bojev, pravi.
Do izločilnih bojev v ligi narodov bo treba šele priti, zato bo turnir na Filipinih še toliko bolj pomemben?
Dejstvo je, da bomo igrali priti štirim zelo kakovostnim ekipam. Za Argentince vemo, da imajo bron z olimpijskih iger. Japonci so tako ali tako vedno neugoden nasprotnik, zato je z njimi vedno težko igrati. Italijani bodo močnejši za tri igralce, ki so bili na zadnjem evropskem prvenstvu. Tu so še Nizozemci, s katerimi bomo igrali prvi dan, in če ima Abdel-Aziz Nimir dober dan na servisu, se hitro lahko znajdemo v težavah. Vsaka tekma bo zgodba zase, ampak najbolj pomembno bo, da dvignemo raven svoje igre, da bomo mi pravi in da se osredotočimo na svojo igro.
V reprezentanci ste od leta 2004. Dolgo ste čakali na prvo zmago na evropskih prvenstvih, do nje ste prišli sedem let pozneje v Avstriji, ko ste v prvi tekmi prvenstva premagali prav gostitelje. V zadnjih sedmih letih ste kar trikrat prišli do srebrne kolajne. Kaj se je v tem času spremenilo?
Sam bi svoja reprezentančna obdobja razdelil na tri poglavja. V prvem smo bili še vsi 'zeleni', od nas igralcev, strokovnega vodstva do Odbojkarske zveze Slovenije. Določeno kakovost smo imeli, manjkalo pa nam je izkušenj, težkih tekem in še marsikaj drugega. Nato je bilo obdobje Andree Gianija, ki nas je znal povezati, predvsem pa nas je prepričal, da smo sposobni največjih uspehov. Zdaj smo v tretjem poglavju, ko smo postali odbojkarska velesila. Že ko pridemo na priprave, se zavedamo, da smo se sposobni boriti za najvišja mesta. Tisto, za kar moramo poskrbeti izkušenejši igralci, je, da ko se bomo poslovili, svojim naslednikom pustimo raven, na kateri smo, da ne bi padli tri, štiri korake nazaj. Prepričan sem, da smo na dobri poti, kajti tudi mlajši igralci, ki prihajajo, imajo veliko talenta, zato se ne bojim za našo prihodnost.
Mlajši igralci, ki zdaj prihajajo v reprezentanco, so zagotovo v prednosti pred vašo generacijo, saj se imajo od koga učiti. S tem nikakor ne želimo podcenjevati vaših predhodnikov, ker bi bilo to zelo krivično do njih.
V vsakem primeru imajo moji predhodniki nemalo zaslug, da smo, kjer trenutno smo. Od njih sem se veliko naučil, ne samo jaz, toda pravi kult reprezentance, predvsem pa, kako razmišljati, je vendarle ustvarila moja generacija, z Urnautom, Gasparinijem, Pajenkom in še nekaterimi, ki so že končali svoje kariere ali pa so še tu. Šele z našo generacijo smo začeli verjeti, da smo sposobni velikih rezultatov. Pred tem je bila miselnost, če nam uspe, nam pač uspe, če ne ne, nam tako ali tako nihče ne bo zameril. Zdaj je drugače in mlajši igralci, ki prihajajo v reprezentanco, imajo dejansko vse, kar potrebujejo za vrhunsko igranje. Prihajajo v sistem, v katerem je lepo delati in v katerem je možno napredovati. Mi smo vsaj deset let delali na tem, da smo prišli do ravni, na kateri smo danes, da smo ustvarili to atmosfero, to razmišljanje. To je treba ceniti in spoštovati in ti mladi fantje to spoštujejo.
Praktično vsi igralci, ki ste v reprezentanci, že nekaj sezon igrate v klubih, večinoma v tujih, ki se v državnih prvenstvih borijo za visoka mesta. Zagotovo je zmagovalna miselnost zelo pomembna potem tudi v reprezentanci, kajti popolnoma drugače je, če si v ekipi, ki je navajena zmagovati, kot če si v ekipi, ki je zadovoljna že z vsako zmago?
Ko se navadiš tega pritiska, da moraš zmagovati, ali v slovenskem prvenstvu ali v tujem, in ko se enkrat boriš za najvišja mesta, je to zagotovo samo dobrodošlo. To je bil zelo pomemben dejavnik, da smo fantje prišli na takšno raven, da vsi igramo v vrhunskih klubih in se borimo za odličja.
Za razliko od številnih kolektivnih športov v Sloveniji ste vsi slovenski odbojkarski reprezentanti svoje kariere začenjali v slovenski ligi. In ne samo to, prav vsi ste v njej igrali po nekaj sezon. Tudi recimo Rok Možič, ki je z 19 leti odšel v Italijo, je imel za sabo tri leta igranja v slovenski ligi.
Mislim, da je ta trend dober. Tu gre predvsem največja zahvala ACH Volleyju, da že dolga leta vztraja na svoji poti in drži to visoko raven igranja. Mladi igralci imajo priložnost, da pridejo v ACH Volley in se v njem kalijo. Vedno so bili tu dobri trenerji, vedno so igrali evropska tekmovanja. Vsako leto je tej zgodbi bližje tudi Calcit Volley, potem je tu še Merkur Maribor. Strinjam se, da je to zdrava pot za vsakega mladega igralca. In to ne glede na šport, s katerim se ukvarja. Moj sin Luka, ki igra nogomet za Gorico, je zdaj star 15 in težko si predstavljam, da že zdaj prihajajo menedžerji in ga nagovarjajo. Še vedno sem mnenja, da se je najprej treba dokazati doma, imeti nekaj sezon v rokah in nogah domače prvenstvo in šele potem si pripravljen iti v tujino.
Še zadnje vprašanje, ki je vezano na svetovno prvenstvo, ki bo vrhunec letošnje reprezentančne sezone in bo, kot je znano, tudi v Ljubljani. Ali bo to dodatni pritisk za vas?
Najprej bi se rad zahvalil vodstvu OZS in tudi državi, ki je pristopila k organizaciji, da nam je omogočila svetovno prvenstvo doma. Ko sem izvedel, da bo SP v Ljubljani, sem se v istem trenutku spomnil na evropsko prvenstvo, ki je bilo pred tremi leti. Spomnil sem se vseh emocij in tega, kako smo ga odigrali. Že to, da bomo skupinski del svetovnega prvenstva igrali v dvorani Stožice in če bomo uspešni, tudi četrtfinale, bo za nas samo dodatna spodbuda glede motivacije in osredotočenosti. Upam, da se bo evforija, ki smo jo bili pred tremi leti deležni od osmine finala naprej, začela že od prvega kroga skupinskega dela.