V tejle osemkrat po eno uro miniseriji po resničnih dogodkih je Colin Firth Michael Peterson. Pisatelj, kolumnist, politik, vietnamski veteran, oče in mož iz Severne Karoline. Začne pa se s klicem v sili. Njegova žena Kathleen Peterson, ki jo igra Toni Collette, leži na dnu stopnišča. Še je živa, slišimo. Vse je krvavo, vidimo. Ko pride policija, pa ne diha več. In ker je kraj dogodka videti, kot da po stopnicah ni padla samo enkrat, ampak dvakrat ali trikrat, družinska vila po hitrem postopku postane kraj zločina.
Kriminalna drama Stopnišče je igrana reinterpretacija istoimenskega dokuja, ki je popisal odmevni primer družine Peterson. Michael je v svoj dom v času sojenja spustil znanega dokumentarista Jeana-Xavierja de Lestrada, ki je v spretno sestavljeni seriji s pogledom iz prve roke prevpraševal, ali je bil tiste noči usoden nesrečni padec ali je šlo za umor. Sodišče je sicer moža, glavnega in edinega osumljenca, leta 2003 obsodilo na dosmrtni zapor, pozneje pa je bil izpuščen in čaka na ponovno sojenje. Njegova krivda do danes ostaja nerazčiščena.
Pravi Peterson je v nedavnem intervjuju za revijo Variety na vprašanje, zakaj primer tudi po 20 letih še naprej buri duhove, odgovoril: »Seks, denar in umor. To je magična kombinacija.« Peterson, ki z dokumentarcem ni imel težav, nad dramatizirano serijo ni navdušen, češ da je polna šokantnih laži. Med drugim bi tudi raje videl, da ga igra Brad Pitt. A ko boste gledali Colina Firtha, si boste mislili, da Firth igra Petersona bolje, kot je Peterson igral samega sebe. Firth namreč s spretnostjo prekaljenega igralca zajezi tudi tiste najbolj gledališke, nastopaške in izumetničene trenutke iz dokumentarne serije, hkrati pa tako v delih, ko so dokazi zloženi proti njemu, kot v delih, ko z ekrana skačejo procesne napake, gledalca drži v primežu negotovosti glede tega, ali je kriv ali ne.
V HBO-jevem izdelku s tega vidika ne manjka popravkov nekaterih dejstev za dramatičen učinek. Ena bolj pomenljivih odločitev je ta, da je med protagonisti serije tudi ekipa francoskih dokumentaristov. Njihova vloga pri sooblikovanju javnega mnenja o primeru je tako del kritičnega pogleda gledalca. Peterson je imel recimo z eno izmed montažerk dolgotrajno razmerje. Režiserja Antonio Campos in Leigh Janiak se sicer ob dokazih in okoliščinah, ki jih v maniri dokumentarca vpeljujeta postopno in elegantno, ne slepita, da bi bilo prav njima dano vedeti resnico. Nasprotno: Stopnišče gledalcu ponudi več možnih verzij dogodkov. Enkrat, dvakrat, trikrat podoživljamo smrt Petersonove žene, pri čemer so ravno prepričljive igralske kreacije ter režija in montaža tisti garant, da prizor smrti ne zvodeni v eksploatacijo.
Pri HBO-ju so po eni strani z obrtniško tako rekoč brezhibnim izdelkom znova dokazali spretnost za kriminalni žanr, po drugi strani pa se na mestih, kjer serija v imenu umetniške svobode zakoraka po svoje, zastavljajo klasična etična vprašanja tovrstne produkcije glede prevajanja resničnih primerov v izdelke za množično konzumacijo občinstev. Stopnišče takšne pomisleke priznava in na nek način sprejema, ko že na samem začetku gledalcu v obraz potisne vprašanje, kaj sploh je resnica. Stopnišče je tako pod črto resda klasičen predstavnik sodne drame, ki v prepletu resničnega in izmišljenega podobno kot Ameriška zločinska zgodba vpeljuje širše razmisleke o ameriškem pravosodnem sistemu, družbi na splošno in krhkosti življenjskih usod, a če gledate pozorneje, je serija tudi nekoliko cinično, pesimistično priznanje, kako zlahka lahko sodni in izvensodni procesi tako imenovano resnico preprosto pogoltnejo.