Sončna sedemdeseta so, ti pa svoja poletja preživljaš v Mostarju. Tam diši po jugu, svobodi in raju na razbeljenem asfaltu, na katerem preživljate cele dneve. Tam je svoboda. Ena od oaz je tudi Partizansko pokopališče, nekropola, o kateri ne veš ničesar, le da so tukaj na nekaj nivojih na sredozemski način postavljeni kamniti cvetovi, za vsakega padlega prebivalca Mostarja eden. Sprehajaš se med kamni in črkuješ priimke, ki počasi že bledijo. Pokopališče je fantastično mesto, do neke mere podobno tistim v Andih, ki jih gledaš v veliki knjigi Vsa čuda sveta, tvoji najljubši. Osem ali devet let si star, tvoja vprašanja pa so takšna: »Ali so sem prinesli kosti vseh padlih?« Tam, od koder so tvoji, se hitro naučiš, da je pomembno, da se ve, kje so kosti tistih, ki so padli v vojni. Brat tvoje matere, ujec, odgovarja:
Ahmed Burić
Ne, samo tiste, ki so jih našli. Veliko jih je ostalo po Neretvi, Sutjeski …
Od samega začetka si torej zaznamovan s kulturo žrtev. Z življenjem, večno ob...
